/ 

V bližini vojne in druge pesmi

V bližini vojne

   

Te čase se nosi nostalgija,
nosi se nihilizem
Depresija
Tesnoba
Strah

Ravno toliko sonca v zatonu
ko hodim po robu obupa
da mala svetilka s sončno celico
velikosti treh kvadratnih centimetrov
zasveti, ko pristopim in
ugaša, ko se oddaljujem
Samo v tem poznem večeru
Jutri bo(m) spet sonce

       

***

   

Sarajevo – program CURE – CURE

   

v vsakem ja je bilo nekaj ne in
v vsakem ne je bilo nekaj malega ja
v upanju je bil obup
in v obupu je bilo upanje

Zlikovci zavzamejo
cono omahovanja
s svojo voljo in namenom

Lahko je omahovanje iz bojazni
ali zgolj hipen pomislek
katera škoda utegne biti hujša
nadaljevanje obstoječega
ali usoden rez v tišino

Kot v vojni tudi v ljubezni ni bilo nič
drugače, nobenega nedvoumnega ja
nobenega nedvoumnega ne

Neba niso brigali
naši ne-ji in naš ja ga ni zanimal
brezbrižno je bilo do naših abstrakcij
konkretizacije ljubezni in sovraštva
so se iz razdalje zdele smešne ob
utvarah, ki so jih poganjale in
nas zavezovale bolečini

Bogati in kruti, ki danes sejejo vojne
so si gradili neprebojna podzemna bivališča
Medtem ko smo čakali nestrpni do amena
da eksplozije razsujejo svet

ljudje niso spali v zraku je bilo
pričakovanje katastrofe

Me v Sarajevu pa delamo mir
za zgodovino ki se bo pisala.

Prihaja iz naših trebuhov, dojk,
maternic narojenih in vagin poželenih
v vaša telesa in prebliske, hitrejše od misli.
Povsem brez patetike mir.

  

*** 

 

Zrcalo

   

dolgo sem razmišljala
zakaj so čarovniki gvatemalskih Indijancev
Kiče odsvetovali rabo ogledala
menda te vsakič nekaj zmanjka

mongolskimi šamani so podobni nam,
ki skrivamo pestujemo prepričanje,
da je na drugi strani zrcala
svet čudežev in groze,
ki nas nepripravljene posrka v nič

mar ni to tiho prepričanje strašljivo,
tako da po malem postaja že smešno
ta teža smrti in neskončnosti?

Verujmo v znanost:
kar je bilo včasih brezmejno
se danes manjša in onkraj
smo kar smo: osnovni delci
in preobilje možnosti

 

*** 

 

Nova magija ljubezni

 

Ko s človekom nisem mogla v vsemir
sem fantazirala žrtveni obred same sebe
v skrajnosti želje biti skupaj

Rešili so me prizori
ki jih lahko pošlješ v večnost

Samotnost, ko je vzajemnost enigma

Glas brez nosilca:
samo poskusimo biti
(šepet: skupaj) to, kar smo

In sedaj poskušam biti-skupaj
s hčerjo, sorodnicami, sorodniki
prijateljicami in prijatelji
znankami_ci
kolegicami_gi
Morda spet z nekom intimno ljubim

Ta tren je bližina
še surrealizem
Vse je nadrealistično
država oblast vojna znanost
naša življenja
en sam delirij
*
Ta tren v umirjanju
počasna odpiranja za druge
tipanja
za mačko psom istrskim kamnom rožo
sadežem – tako kot v otroštvu
za fantazijami uresničitvami
Po nuji tudi za vlačilcem s tankom
Za nizom vlačilci s tanki
po Primorki na poti v Ukrajino
po naši odprtosti hrepenijo
tudi oni
da se razsujejo v ljubezni

O avtorju / avtorici
Renata Šribar v presečnih prostorih med znanstvenim raziskovanjem, kritično pedagogiko, aktivnim državljanstvom, esejistiko in kratkim zgodbarstvom raziskuje in nadgrajuje lastne izkušnje in refleksije osebnega, družbenega in političnega življenja. Teme zaokrožijo v različnih govoricah in njihovih subverzijah: ospoljenje, seksualizacija, nepravične družbene hierarhije, telo in izkustvo, etika in morala, vednost in nevednost ... Za spodbudo so otroške fantazme o antropologinji, biologinji, pisateljici. Kar jih je združilo, je življenjska zavzetost za drugačen svet. Je avtorica, soavtorica in sourednica šestih znanstvenih monografij in urednica treh tematskih revialnih izdaj. Izdala tri knjižice feministične kratke proze (Fen, Medtem ko sem spala, Afekti in sentimenti) in izpeljala projekt esejističnih dialogov Ospoljene reči.