Renata Šribar – Introspekcija ob dokumentarcu Jana Cvitkoviča – Literatura, kultura in družba na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.
Zahvaljujemo se vsem, ki so našo stran podprli z všečkom!
Introspekcija ob dokumentarcu Jana Cvitkoviča
Eno prvih pravil dobrega sloga: ne začenjajte otvoritvenega stavka s »če«. Če že se je premiera Grama zgodila 22. septembra ’24 v Mariboru, sem ga bila sama deležna v novembru (Izola, Odeon v živo z režiserjem). To je mesec, ki po principu ravnotežja ustreza maju. Je dopolnjujoča ga negacija. V megli in mraku, mrazu in pustoti, ko barvito jesensko listje na slovenski »celini« že rjavi, bivajoče prenica najgloblje v zavest. Spomin na performans profesorja Pirjevca v prvem letniku komparativistike, ko uprizarja Heideggerja. Izza katedra potegne k sebi stol, prime za naslonjalo, ga dvigne in trdo spet postavi na parket. »Je.« Lahko ga ne bi bilo. V »je«, glagolu »biti« stola je ujeto vprašanje, »zakaj nekaj je in ni nič?« Vprašanje biti. Bit kot bistvo, celovitost tistih značilnosti, zaradi katerih nekaj obstaja, prosto po filozofu Andreju Uletu. Obenem njegov Mali leksikon logike navede bit v pomenu dvojiške cifre, 0 ali 1 v dvojiškem številskem sistemu, ki v računalniškem vezju ponazarja signal 1 za tok je in 0 za toka ni. Ni pretoka ali pretok je. Med filozofskim in računalniškim terminom bit obstaja povezava.
Profesor je svojo prevzetost uprizoril z eno samo spektakularno gesto. Heidegger instant, posrkan v študentski um. Kar obstaja v mimobežni vsakdanjosti skozi Pirjevca nenadoma postane prebivajoče v čudenju. Odtis v zavest, še danes vidim svet v njegovi krhkosti in skozi silo prisotnosti.
Nekdo je potegnil črto vzdolž telesa.
–
Bil si lep mlad fant.
Bil si lep mlad ranjen fant.
–
Cevi za vodo so skrite med grmovjem.
Zvok sesalca opozarja, da v deželi vlada izobilje.
Meni neznanim rožam postopoma odpadajo cvetovi.
(…)
Jan C. v Gramu srca, tudi skozi nadaljevanje v poševnem tisku.
*
V novembru in zakulisju bleščavega decembra se biva globoko. Kar je pripuščeno v notranjost, prenikne naravnost v um srca. Kaj naj bi nosilo več pomena kot beseda čutiti, misliti s srcem? Živeti krhkost, občutljivost, milino, doživljati brutalnost in tragedije sveta v mikrospektru. Občutljivost povrhnjice se je previla v notranjost telesa, na stene celic, vanje. Samo, oluščeno, golo bivanje z zavedanjem bližnjih in daljnih okoliščin, vse skupaj z okusom bitter-sweet.
Hasidski rabin zapiše, da je utelešenje modrosti dokončno, ko zgolj eno čutilo zaobjame vsa čutila obenem. Vsa sem v celicah lastnega telesa, te dni me je me je največ v nevronskem spletu srca.
V taki, novembrski koži me je doletel dokumentarni film Jana Cvitkoviča, art ali »observacijski«, kakor vam drago. Prehitro se je odvrtel, ker se je v polno živelo v njem in z njim. Ni pozival k sentimentalnosti, izbrano je beležil tiste matrice življenja, ki jim pravimo družbeni rob. Subtilno je izgovarjal neke resnice, tudi resnice lažnivosti, samozavajanja, brutalne destrukcije. Režiser je po lastnem navdihu odpiral osebne zgodbe z vprašanjem, »kaj je tvoj prvi spomin?«
**
Verjetno sem prvi spomin konstruirala po pripovedovanju, ki sem mu vstavljala vizualne detajle, ali pa sem bila res že z delčkom zavesti pri sebi. Danes bi se temu reklo kazen za radovednost. Pri šestih mesecih starosti, leže v naročju stare mame sem potegnila za kabel, z električne plošče se je zvrnil lonček in po obrazu sem se polila z vrelim mlekom. Tritedensko bivanje v bolnišnici je ubilo prve spomine na bližnje, radovednosti ne. Je pa z izkušnjami postajala manj zaletava. Tudi pri drogah se je obrzdala, to je že treba povedati, saj so liki in likinje Janovega dokumentarca v vicah odvisnosti.
***
Kaj sem zaznala, ko sem tonila v sen, v tako imenovanem psihopompnem stanju tiste noči po ogledu Grama srca? Iznenada se vzpostavi nekakšen notranji odnos, sled davnega manka, značilnega za mnoge iz baby-boom generacije. Vse prežemajoče, trajno notranje stanje, doslej utajeno, prežeče in prikrito delujoče. Zanj nimam drugih besed, kot so približki: skoraj-dvodimenzionalnost, pretežno sivo, temno, material, podoben kovini. Za to plehko kovinsko površino in mračnimi barvami je votlost. Ko se polno vklopi zavest, mislim izgubo, odsotnost, lažno upanje, neizpolnjeno željo. Ko je izpolnjena, je prepozno. Zatem vem: v to stanje so se naselile včasih žalost, včasih otožnost, včasih jeza in redko brezno besa. V nekaterih situacijah blaga paranoja, projekcije, skrajno sočustvovanje, obsesivna skrb. Tudi zavedanje, da so v drugih notranjih prostorih toplina, ljubezen, milina, občutljivost. Do vsega tega si jemljem pravico.
Največ lahko storim, ko si dam v oskrbo lastno bivajoče. Morda mi je v oporo spomin na močna stegna moje mame, ki so me v igri stisnila, tako da sem bila ukleščena – in na varnem. Mogoče je odlegel prizor, ko me oče, ljubiteljski fotograf, pri kakšnih štirih letih fotografira na Šišenskem hribu, v bednih socialističnih oblačilcih sem, a krepko stoječa s prekrižanima rokama in rahlo stisnjenimi ustnicami, ki izražajo odločnost in samo-zavedanje, ker sem kot očetova punčka zvezdica.
Lahko bi bila tudi punčka drugačnih okoliščin. Kot odrasla bi se popolnoma poistovetila z gospo rdečih lic, mamo zadetih in h kriminalu nagnjenih dvojčkov. Tudi z njima pesni režiser. Sabljala sva se že v trebuhu in sabljava se še zdaj …; njej, mami, pa pravi »punčka«. Njo so tepli redno (»hlad«), zame je bila klofuta izjema. Lahko bi vzela za meni namenjene besede, ki jih Cvitkovič z glasom v offu govori dekletu, ponikajočemu v razsulo droge, medtem ko razkriva svoje velike plane. Malo me je prizadela tvoja samozavest, srčica, ne vem, koliko otrok nosiš v srcu, ne vem. Sprašujem se, koliko otrok je v mojem srcu in na kakšne vse načine so se naselili v njem.
****
Glasbenica, prevajalka in pesnica Klarisa Jovanovič mi je nedavno tega razložila, kako sama razume pesnjenje. Pesmi razlikuje od poezije. Denise Levertov, pesnica in esejistka, angloameriška hasidska Judinja po očetu, sklepa podobno. Prvoosebno pesnjenje, ki zajema iz doživljanja vsakdanjosti, opredeljuje slabšalno kot narcistično pisanje. Za »poetično substanco«, zapiše, je treba prepoznati širši referenčni okvir. Prvoosebne, doživljajske pesmi vsakdanjosti poistoveti s pisanjem dnevnika in ju opredeli kot samoterapevtsko tehniko. S temi vzporednicami in nasprotji se da vzpostaviti matrico. Izpovedne, doživljajsko zamejene pesmi nasproti poeziji … dnevniško pisanje nasproti memoarom. Govor je o artefaktih različnih vrednosti in obenem zadevah žanra in verziranosti.
V tovrstno refleksijo je, sledeč stroki, nujno všteti občestvo, bralstvo in v primeru filma gledalstvo. H kriterijem kakovosti velja prišteti učinek na percepcijo.
Cvitkovičev film je vizualni in verbalni spev v polilogu, poleg režiserja in njegovih liriziranih komentarjev resničnosti pesnijo tudi liki/inje-igralci/ke, ki to niso zares, saj sproti živijo, kar je ufilmano.
S poezijo in memoari se dogajajo čudežni trenutki; ubesedeno se je vse do tedaj izmikalo. Slog in zgodba ali povedni utrinek nista le zadevi obrti, nekaj osebno avtorskega in navdahnjenega jih mora prežeti, da presežejo suhoparen vtis besedne konstrukcije.
Po drugi strani prvoosebne pesmi, zajemajoče iz raznolikih bivanj v vsakdanjosti, in drugi lirizirani zapisi in opisi situacij, dnevniško beleženje ne glede na zvrst pritegnejo z bližino. Vpokličejo v svoje stanje ali dogajanje kot življenje samo, še vedno posredovano, a manj predelano. Tudi v tem primeru zna biti manj več, več doživljanja. Možnost biti noter posreduje odnos ustvarjalke_ca. Tudi to je veščina. Cvitkovič se v svoj dokumentarec vpiše na mnoge načine, tudi s pivom v roki. Predvsem pa s pesmimi, ki so poezija.
Muhe se delajo, da čakajo na plen.
Billie Holiday boža moje razbolelo telo.
S prerezanimi glasilkami molčim.
Vojna bo. Vojna bo.
In jaz bom sam v njej.
Ni osebnega brez družbenega in s tem političnega. Še tako banalna in vsakdanja situacija vznika skozi sisteme in družbene strukture. Noben zapis in opis se jim ne more izogniti. Denise Levertov je krivična do osebnoizpovednega tako interpretativno kot literarnozgodovinsko, ko umešča privilegiranje osebnega od začetka šestdesetih let naprej.
*****
Kadar oblast namerno ustvarja medčloveške razdalje in nas trga narazen celo v najbližjih odnosih, se v ustvarjalnost vtke hrepenenje po bližini. Bolj je lastna zgodba osuta in utesnjena, kot taka kodirana od zunaj, večja je želja po raztezanju življenja in s tem so-čutenja.
Sedela sem ob umrlem očetu in izlivala slapove solz.
Lep in globok človek si [bil],
k Janovem posvetilu pretepenemu »Mongolu« dodam ta bil v misli na očeta.
Robovi so v naši družinski genealogiji izziv. Ko se z Mirjam Drev, pesnico, pisateljico in prevajalko, kolegico s faksa spominjava uboge premražene beračice na hladnem marmorju ob težkih vhodnih vratih bruseljske katedrale, veva, da njeno stanje ni oddaljeno, da je v slabih fantazmah preteča možnost tudi za naju. Prekarni statusi. Vsem »dosežkom« navkljub.
Dostikrat seme pade v oči,
oči se takrat razlijejo in
iz njihovih pobočij zrastejo borovci.
Pospalo se mi je.
Te stvari se zapirajo z vrha in z dna.
Rada bi, da občutki širine v prsnem košu ne bi bili samo hipni. Prvič se je srce brezmejno razširilo, ko sem sedela tam v tisti mrtvaški kapelici in jokala iz celega telesa. Kot bi od ugaslega očeta zavela brezdanja srčna zavest, da bi me utolažila.
Brez prestanka bivati v neskončni razprtost biti bi bilo težko; nisem svetnica. Tudi bojevniki_ce bi se morale_i boriti v sebi odprto, ne zakrčeno v domeni ponotranjene oblasti. Pustiti, da pridejo sence na plano, da se bojujejo v zanosu bolečine, ki je skupna. Udarec, ki ga zadam, če ga zadam, najprej občutim v lastnem telesu. Sem bolj na strani tistih, ki se znajo braniti, napadati ne. Maščevanje mi je tuje, borba ne. Bolečina dveh bojevitih v konfliktu je skupna in narojeva najtežjo žalost.
Bolečina žalosti, pripoveduje Jiddu Krishnamurti (zame najlepše in najmodrejše utelešenje, ki je kdaj obstajalo med znanimi), je kot dragulj. Daš ga v dlan, ogleduješ si njegov blesk, robove … in tako ravnaj tudi z žalostjo.
Tako ravnaj tudi s svojo in drugih senco, slabim introjektom, zlim duhom ali čemerkoli že po poimenovanju tega, kar rani, ubija in mori. Daj to ven v ring in glej performans bojevanja z občutkom široko razprtega in pametnega srca. To je edina vojna, borba, ki jo želim vzeti za svojo. Učim se še in ob tem ne bom zlorabljala besede ljubezen. Rajši mislim obstrete bivajočega. Liki in likinje iz dokumentarca jih imajo in njihovi obrazi, kadri z njimi so vtisnjeni v spomin.
******
Hvala vsem, ki ste z Gramom srca ustvarili bližino: Jan, Marko†, Brina, Saša, Danijel, Petra, Ema, Vid, Aleks, Ermin, Adnan, Matej, Miro, Joži, Maja, producent Boštjan in drugi strokovni sodelavci in sodelavke pri nastajanju filma.
