/ 

Rezi in ponovitve: Ernaux in Fosse skozi prizmo Nobelove nagrade za književnost

Renata Šribar – Nobelova nagrada za književnost – Literatura, kultura in družba na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.

Zahvaljujemo se vsem, ki so našo stran podprli z všečkom!

I.

Annie Ernaux, dobitnica Nobelove nagrade za književnost leta 2022 je ob novici spontano izzvala dve vprašanji, najprej obče – kaj tako zelo odlikuje njeno pisanje, in nato spolno specifično – kako ji je, ženski, to uspelo. Kajti od stodvajsetih prejemnikov/ic te nagrade je bila dotlej sedemnajsta med ženskami. Pronicljiva pisateljica zaznava in tenkočutno pokaže na omejitve, s katerimi družba zauzda ženske. Zato pred slavnostno podelitvijo nagrade Nobelovemu odboru Švedske akademije javno pripiše delovanje »za moške«. Ta pristranost, tako izjavi, se »manifestira skozi željo po tradiciji. Verjetno je zavezanost tradiciji bolj maskulina, je način, kako moč posredovati eden drugemu.« Potrjeno s številkami.

Manisha Lalloo, piarovka Nobelovih nagrad za znanost, literaturo in mir, je od Jona Fosseja, nagrajenca za literaturo leta 2023 dobila pričakovan, nekonflikten odziv na novico: presenečenje in vzhičenost je, vzbujajoč empatijo, opisal kot občutje nečesa nadrealnega. Obenem v tistem hipu najbolj izpostavljeni Norvežan ni zamudil priložnosti za pisateljsko (samo)osmišljanje. Med telefonskim intervjujem je opozoril na bralko iz Grčije, ki mu je polaskala, da jo je s svojim pisanjem odrešil, dal njenemu življenju smisel.

Kaj je bolj spodbudno za ustvarjalnost, kot pripisati ji osmišljanje življenja? Če osmisli ne zgolj avtorico_ja, marveč tudi bralstvo in gledalstvo, toliko bolje. Avtorski opus Jona Olava Fossa zaobsega romane, gledališke igre, poezijo, eseje, in otroške zgodbe, ki številčno presegajo dostopne sezname. Fosse ima poleg kakovosti rad obsežnost, številčnost; tudi nekaj njegovih najbolj znanih romanov je strukturiranih v nize, Melanholija I in II, Trilogija, Septologija. Naj ne vzbuja slabe vesti, če smo spočetka zasičene_i že pred branjem. Zaslužna profesorica z Univerze George Washington Christine Foster Meloni o Melanholiji zapiše, da bi bilo delo neverjetno dolgočasno, če ne bi aludiralo na norveškega slikarja krajinske romantike Larsa Herteviga (1830–1902) in zlasti na njegovo ponavljajoče se izgubljanje uma. Kritika v tej nesrečni usodi najde pisateljev avtobiografski moment. Sam Fosse pravi, da ga je verjetno odrešilo pisanje, kakor ga je pred dokončnim breznom alkoholizma po lastnih besedah rešila spreobrnitev v krščanstvo.

Annie Ernaux je kot feministka in aktivistka – tako je izjavljalko napovedala francoska tiskovna agencija, posvetila prestižno Nobelovo nagrado »vsem, ki trpijo, trpijo na ta ali oni način zaradi nadvlade rasizma, zaradi vsega, kar daje obliko neenakostim. In vsem, ki se borijo in pri tem ostajajo neprepoznani.« Poleg spolne delitve zaznava in reflektira še druge hierarhično zastavljene »razlike«, tj. družbene delitve, ki potiskajo človeška življenja v bedo in prikrajšanost; kar posebej velja za hierarhijo (ekonomskih) razredov. Njena družbeno-politična drža je, kot razbiramo iz dikcije v opisu njenih pisateljskih in človeških kvalitet, eden od pripoznanih adutov.

Pisateljica Ernaux nagrade ni pričakovala, četudi je veljala za favoritinjo. Avtorsko odstopa od preverjenih kod uspešnosti. Značilno kratka utemeljitev nagrade »za pogum in klinično ostrino, s katerima razkriva korenine, odtujenost in kolektivne omejitve osebnega spomina« je premedla za kulturni šok, ki ga proizvede branje njenih del, če ne na mah, pa ob ponovitvi in poglobljenem razumevanju. Uspešnost njenega pisanja je po mnenju Nobelovega odbora za literaturo v razkrivanju »agonije izkustev razreda«, »opisovanju sramote, ponižanja, ljubosumja ali nezmožnosti uvida, kdo si (…).«

II.

Nobelov nagrajenec Fosse ima svoj pisateljski leitmotiv, ki ima za svojo formo zelo specifičen avtorski slog. Pretanjene ali banalne psihične notranjosti, prizadete duše in srca, razumu nedoumljive stvarnosti. Ponavljanje in tišina, v dramskih tekstih premor. Po lastnih besedah, izrečenih tekom govora ob prejemu Nobelove nagrade, je tudi ponavljanje ustvarjanje tišine; besede za produkcijo tišine, paradoksna konstatacija; ob tako enormni verbalni produkciji in zasičenem slogu se zdi samorefleksivno neizbežna, tako je vsaj v polju imaginarnega doseženo ravnovesje. Urok, da nam ne postane dolgčas. Njegov potop v gostobesedno gluhoto, hoteno nepovnanjenost intimnega je literarno ploden. Besede in premolki med njimi kot površina, ki bolj odkriva kot prikriva tako »neizrekljivost« globoko osebnega kot tudi »neizrekljivo« težo družbeno-političnih razmerij. To je bržkone tisto, kar je želel posredovati občestvu Nobelov odbor za literaturo v obrazložitvi motiva za izbor nagrajenca: »za njegove inovativne igre in prozo, ki daje glas neizrekljivemu«. Sledi opis njegovega dela:

Obsežen opus Jona Fosseja, napisan v ninorsku [op. RŠ: v sodobni norveščini], sestavlja bogastvo dram, romanov, pesniških zbirk, esejev, otroških knjig in prevodov. V svoji radikalni redukciji jezika in dramske akcije izraža najmočnejša človeška čustva tesnobe in nemoči v najpreprostejših vsakdanjih izrazih. Prav zaradi sposobnosti priklica človekove izgubljenosti je poglavni inovator sodobnega gledališča. Kljub Fossejevemu negativnemu pogledu je v njegovem delu veliko topline in humorja, v njegovih izostrenih podobah človeških izkušenj pa ranljiva naivnost.

V kulturi, ki jo živimo in soustvarjamo, se razkrivanje najbolj intimne zasebnosti v odklonih od kulturnih norm ne spodobi in če že, se pojavi predvsem v umetniških produkcijah in vedah o duševnosti skupaj s kriminologijo; ob tem sta globina in širina izpovednosti izmerljiva skozi detabuiziranje intime. Razodeti se v različnih spektrih človeškega življenja, ki ga živiš tudi razrvano, v ponižanjih, nerazumnostih in potencialno kliničnih norostih, na omalovaževanih odklonskih položajih, pomeni izpostaviti se, ponuditi svojo robnost, krhkost in zlomljenost na ogled v prevladujoči klimi »zmage ali poraza« in s tem privoščljivosti.

Jon Fosse se ne izpostavlja neposredno. V Melanholiji I se norost izraža v nerazumevanju situacij, odsotnosti logike, paranoji, čudnosti, tj. nekonsistentnosti glede na običajno, družbeno-kulturno normirano vedenje, zlasti vsled občutkov eksistenčne krhkosti in obenem grandioznosti, ki jih doživlja nosilni lik. S stopnjevanjem psihične krize želja usiha in gon se krepi, pri čemer pa verbalna ekspresija nikakor ne daje vtisa avtentičnosti glede seksualnih fantazem, ki naj bi obvladovale drugo polovico 19. stoletja, čas bolestnega psihizma Larsa Herteviga. Avtor je najbolj ulovljiv v zmotah, ki bi lahko bile tudi namerne. Kulturne fantazme, vpisane v eros kot seksualni gon in življenjsko silo, Jon Fosse literarno sproducira zajemajoč iz pornoseksualizirane kulture ob koncu 20. stoletja.

III.

Statusno močni brez talenta in interesa za razpoznavanje finejših socialnih tkiv se v pisanju Annie Ernaux o trenutkih in obdobjih krhkosti ne morejo prepoznati. Morda voajeristično uživajo. Nobelova nagrajenka se zaveda, da je njeno pisateljsko razgaljanje lahko razumljeno kot samožrtvovanje. Vendar na to ne pristane, za javnost izjavi: »Ko pišem, kot oseba ne obstajam.« Izkustva kontroverznih dogodkov v pisateljsko posredovanem življenja opredeli kot obče izkušnje. Brutalno dosledna izpovednost najbolj osebno intimnih misli in čutenj, dogodkov, ki izpričujejo socialno-kulturno neprilagojenost in demaskirajo mite – denimo o celoviti osvoboditvi seksualnosti žensk po izumu kontracepcijske tabletke – zadene specifične izkušnje določenih družbenih skupin. Potencial za generaliziranje je potemtakem omejen tudi slogovno: ne zgolj s prvoosebnimi edninskimi zaimki, temveč tudi z množinskim prvoosebnim »mi«, ki v romanu-avtohistoriografiji Leta v največji meri pripada levičarski študentariji in mladim in tudi že zrelim zaposlenim v Franciji šestdesetih, sedemdesetih in osemdesetih let preteklega stoletja. Seksualna intima je še najmanj dostopna za generalizacijo. Pripovedovalka Annie Ernaux niza opise spolnih doživljajev in užitkov sprva skozi naivno romantiziranje, segajoče do obsesivnosti in nato skozi nekonvencionalne, tudi asocialne prakse. Tedaj seksualnost postane orodje za samoosredotočeno, naj bo: egoistično doseganje cilja, ki ni (samo) orgazem, temveč zaloga energije za ustvarjanje.

Branje literariziranih avtobiografskih, memoarskih romanov in novel, avtofikcijske proze ali kakorkoli že so opredeljene njene žanrsko uhajajoče stvaritve, je moment soustvarjanja sile strukturno ponižanih, stigmatiziranih, razžaljenih in travmatiziranih znotraj presekov različnih družbenih delitev. Annie Ernaux poleg že navedenih spolnih, razrednih, kulturno-slojnih delitev tematizira tudi starostna, izobrazbena, poklicna, etnična ločevanja in ujemanja. Kadar opisuje stvarnosti hierarhičnih razmerij, ni praviloma na strani šibkih, ponižanih, osramočenih. Ne da bi to v svojih tematizacijah posebej izpostavljala, se fleksibilnost in kompleksnost družbenih hierarhij v njenih tekstih uprizarjata popolnoma razvidno. Morda je gugalnica prepletajočih se neenakovrednih razmerij najbolj očitna v literarnih postavitvah tesnih odnosov mati-hči, ženska-ljubimec; oboje je v izven ravnovesja v delitvah med mladostjo in starostjo, med formalnim statusom in dejansko močjo. Ko je Ernaux pisala svoja ključna dela, medpresečni pristop k razumevanju družbenih delitev v humanistiki še ni bil neizogiben tako, kot je danes. Sicer bi ga najprej kot profesorica in nato kot pisateljica v žanrskem preigravanju med beletristiko in esejistiko gotovo izpostavila.

IV.

Nekaj je v kratki argumentaciji Nobelovega odbora za književnost, čemu je v decembru 2022 nagrada pripadla francoski pisateljici Ernaux, kar v občutljivejšem branju izpade ponižujoče. Ob obče znanem dejstvu, da je njeno pisanje povsem avtobiografsko zaznamovano ne glede na neizogibno posredovanost izkušnje, so besede »opisovanje sramote, ponižanja, ljubosumja ali nezmožnosti uvida, kdo si (…)« konotirane z avtoričino osebnostjo. Kot da bi v tem stavku umanjkal oddaljeni pogled, ki bi ga po nujnosti morala vzpostaviti občost človeških izkušenj v določenih družbenih segmentih ali nasploh. Zaključne pohvalne besede »za pogum in klinično ostrino, s katero razkriva korenine, odtujenosti in kolektivne omejitve osebnega spomina« ne omehčajo vtisa, nasprotno, utrdijo ga. Nobelove nagrajenke za literaturo leta 2022 se ni ločilo od pripovedovalke in lika. Kar avtorica eksplicitno izpostavlja kot družbeno-politične in kulturne uzance preteklih in polpreteklih obdobij, omejujoče za življenje, za njeno (avtofikcijsko) življenje, v dikciji, ki je pospremila nagrado, postane »omejitev osebnega spomina«. Porazno, še posebej, ker se tovrstne argumentacije berejo kot promocijska sporočila, nevred.na pozornosti, in tako polzeča v obtok brez interpretativnih varoval.

V.

Sklepni del kritiškega eseja bi morala zaznamovati z opozorilom o omejeni odgovornosti. Jonu Fosseju delam krivico, saj sem prebrala precej več pisateljičinih del kot njegovih. Da bi minimalizirala potencialno škodo, ju bom primerjala skozi branje dveh monumentalnih del: Ernauxinih Let in Fossejeve Melanholije I. Vizualni leitmotiv avtobiografije oz. »spominskega romana« Leta (2008, Gallimard; 2010, Didakta: danes bi Letom rekli avtofikcijski roman) so pisateljičine fotografije iz zaobjetih obdobij. Kulturne, politične, zgodovinske in civilnodružbene reference se pokrivajo z osebnimi izkušnjami in refleksijami, od katerih se avtorica (poteza fikcije v avtofikciji?) oddalji s prvo osebo množine, »mi«, »nas« … in tretjo osebo ednine »ona«, »njej« …. Posredovanje osebnih čustev, vlog in drž se zgodi v opisu najbolj občih zadev, lovljenju duha časa s priljubljenimi frazami posamičnega obdobja, v popisih predpostavljenih občih izkušenj, zaznamovanih s politikami in družbeno-kulturnimi normami; ljubezenska in seksualna razmerja, abortus, politike v prelomih, raznotere družbene delitve: »grozni izrazi, ki bi jih bilo treba pozabiti, in so prav zato, ker so potlačeni, toliko bolj trdoživi kot drugi, ‘zgledaš kot izrabljena vlačuga’«. Ali: »Včerajšnji sram ni bil več aktualen. Iz občutka krivde smo se norčevali, vsi smo bili judovsko-krščanski tepci, spolne bede smo se otresli, težave z orgazmom pa imeli za psovko najhujše vrste.« In: »Beseda ‘boj’ je izgubila vrednost, saj smo jo razumeli kot ostanek marksizma, ki smo ga pričeli zasmehovati, ob besedi ‘zaščita’ pa smo najprej pomislili na porabnika. (…) Občutki so zastareli, čutili nismo več, čutenje je bilo za manjvredne čase in zlorabljene ljudi, tako kot tudi domoljubje in čast.« Njena lastna avtorska medbesedilnost je domiselna in obenem praktična: Leta vključujejo prikriti geslovnik in kratke povzetke topik, obravnavanih v predhodnih in bodočih delih – prej kot Gallimard »avtobiografske zgodbe« (kar je izid klasifikacije: romani in zgodbe s podkategorijo spomini in avtobiografije) bi jih žanrsko poimenovala z »avtobiografske novele«. V mislih imam predvsem lanskoletno izdajo Mladinske knjige, Ernauxine štiri novele pod naslovom Dogodek in druga besedila, ki tudi že sam kaže na stisko žanrske umestitve.

Fossejevemu sekundarnemu liku z imenom Vidme, v romaneskni sodobnosti zadnjega dela Melanholije I daljnemu sorodniku slikarjaLarsa Herteviga, navdih za vstop v Norveško cerkev uplahne, ko ga na pogovor sprejme – ne pričakovani »duhovnik«, pastor, temveč zgovorna in vljudno radovedna duhovnica Maria: »Vidme bi rad spoznal duhovnika z žensko, ki ve, kaj je strah, ki ve, da je ljubezen med umorom in sočutjem (…) ki bo v prvi vrsti spominjala na svojega moža (…) in da ona, kakor on, vsakršno sramoto skriva za zadržano dostojnostjo, brez drame.« Sledi miniatura, v kateri se ponavljajo: opazovanja, besede za posodje, obredje. Če vas ob branju te minimalistične predstavitve Fossejevega pisanja že zasleduje občutek, da je v zastavitvi žensk skozi fantazmatsko ženo duhovnika in lik duhovnice nekaj avtorjeve mizoginije, imate prav. Vsak dvom je bil razpršen predhodno, v prvem in drugem delu, ko se Larsova idolatrija najemodajalkine petnajstletne hčere, začinjena s paranoičnim ljubosumjem in prisilnimi podobami seksualnih dejanj, prevesi v najbolj brutalno artikuliranje žensk, »alle kvinner er horer«, z oboževano Helene vred. Ne, to ni spust v imaginarij in besedišče časa Larsa Herteviga in druge polovice 19. stoletja v Severni Evropi. Besedišče in literarne podobe so stvar naše sedanjosti, sovražne, diskriminatorne urbane in suburbane kulture na preseku mizoginije in digitalizirane radikalne desnice, tj. alt right, vključujoče manosfero. Delirij Larsa v psihiatrični bolnišnici Gaustad imenitno sovpada s pornografsko glorifikacijo penisa v erekciji. Kar je cinični pendant romanesknega detajla iz Larsovega obdobja na umetniški akademiji v Düsseldorfu. ki se odvija v nihljajih od slikarske megalomanije skupaj s paranojo pred soočenjem s slikarskim mojstrom Hansom Gudejem do omalovaževanja slikarskih kolegov.

VI.

Notranji in zunanji literarni elementi, slog, vsebina, nazornost in predstavnost, odnosnost lik-pripovedovalec/ka-avtor/ica so v primerjavi dela Annie Ernaux in Jona Fosseja popolnoma vsaksebi. Oba sta avtorsko močna iz različnih vzrokov: Fosse doseže vtis s ponavljanjem, preobračanjem besed, neprestanimi vsebinskimi odložitvami, minimalističnimi vsebinami, psihološkim niansiranjem in prečenjem vrzeli med psihično funkcionalnostjo in motenostjo. Ernaux je sposobna prenesti svoje izkušnje, tudi kadar so izstopajoče subjektivne, v sfero občih izkušenj žensk v določenem obdobju in pripadajočim določeni starostni kohorti, razredu, kulturnemu sloju in politični usmerjenosti – vse to v transparentnih kombinacijah glede na temo. Če je ona mojstrica formiranja možnosti za bralsko poistovetenje skozi primerljive izkušnje, mentalne sheme, konstrukcije zamejenih »ženskosti« in feministične refleksije, osebne zgodovine v desetletjih druge polovice 20. stoletja – je on mojster spodbujanja bralskega voajerizma na polju čustev, psihičnih zank, odnosov v ekscesih. Ona je v svoji analitičnosti in neposrednosti rezka in jasna, prodorna in brez zadržkov v samopercepciji in percepciji uzanc okolja; nežnost in mehkoba sta posredovani kot kontrapunkt razgaljenosti, večjih ali manjših krutosti, izkušenj, pri katerih gre za tuje ali tudi lastno avtoričino-pripovedovalkino instrumentalizacije drugega človeškega bitja. On je cel v tretjeosebnem tekstu, ves poetičen, vse je slogovno mehko, počasno in minuciozno, in vendar odmerjeno glede na utesnjene okoliščine oseb, samih okleščenih celovitosti.

Kot je konvencionalno izpadla dikcija podelitve in nato podobno tudi javna oglašanja po podelitvi Nobelove nagrade za literaturo Jonu Fosseju, tako tradicionalen je njegov z besedami naslikani svet. V njem se bohotita hierarhija med moškimi in mizoginija. Nobelov komite za literaturo je imel mnogo več težav z avtorico Ennie Ernaux, po moji presoji tudi že z razumevanjem, saj bistvena perspektiva, perspektiva spolov sploh ni bila izpostavljena. Še bralka_ec, beroča njeno delo brez obveznosti sprotnega reflektiranja, morata mestoma kakšen stavek ali dva ponovno prebrati, da se prepričata v izjemno dozo samoizpovednosti, ki je transparentna, neolepšana. Sta pa oba, Ernaux in Fosse, izvedla obrat od tradicionalnih spolnih vlog prav s slogom – če vzamemo zares znana diskriminatorna ospoljenja, gre tako: on ves po »žensko« mehek, ona vsa »po moško« odrezava.

 

 
Renata Šribar – Nobelova nagrada za književnost – Literatura, kultura in družba na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.
O avtorju / avtorici
Renata Šribar v presečnih prostorih med znanstvenim raziskovanjem, kritično pedagogiko, aktivnim državljanstvom, esejistiko in kratkim zgodbarstvom raziskuje in nadgrajuje lastne izkušnje in refleksije osebnega, družbenega in političnega življenja. Teme zaokrožijo v različnih govoricah in njihovih subverzijah: ospoljenje, seksualizacija, nepravične družbene hierarhije, telo in izkustvo, etika in morala, vednost in nevednost ... Za spodbudo so otroške fantazme o antropologinji, biologinji, pisateljici. Kar jih je združilo, je življenjska zavzetost za drugačen svet. Je avtorica, soavtorica in sourednica šestih znanstvenih monografij in urednica treh tematskih revialnih izdaj. Izdala tri knjižice feministične kratke proze (Fen, Medtem ko sem spala, Afekti in sentimenti) in izpeljala projekt esejističnih dialogov Ospoljene reči.