Reportaža iz knjigarne Bulevar Books v Novem Sadu
Prostor literature in križišče svetov
Čim zapustim trg Svobode in me Google usmeri proti južnemu obrobju centra, se znajdem sredi rastočega betona, restavracij, barov, iz katerih zvečer udriha turbofolk in ogromne zgradbe v steklu. To je nekdanji Bulevar Maršala Tita, zdaj Bulevar Mihaila Pupina, ki vodi proti mostu čez Donavo in Petrovaradinski trdnjavi. Ampak iščem knjigarno. Levo nič, desno nič, potem napnem oči in na drugi strani ceste vidim, kako se v toplem majskem dopoldnevu pred večnadstropno stavbo dvigajo košata drevesa, v njihovih sencah pa s kavo na mizi in cigaretami v rokah sedijo meščanke in meščani. Za njimi je velika izložba, skoznjo se vidi v notranjost, kjer so same knjige – pri vhodu beletristika, v zgornjem nadstropju humansitika, v kleti stripi, in ena prvih knjig, na katere naletim, je roman Lidije Dimkovske Non-Oui. To je kultni Bulevar Books, ne le knjigarna in založba, ampak predvsem križišče svetov, zbirališče knjig in kulture željnih novosadskih duhov.
Prodajajo tudi stare knjige
Da je to res prostor srečanja kulturnikov, ugotovim, ko za sosednjo mizo vidim pisatelja Slobodana Tišmo kofetkati s svojo ekipo. Tišma je eden od stalnih gostov, tako rekoč vsak dan se ustavi v knjigarni, pravita pisatelj in ustanovitelj Bulevar Books Milan Tripković ter pesnica in ena od gonilnih sil knjigarne Vitomirka Trebovac. »Ni več veliko krajev, kjer bi se počutili prijetno, saj se je mesto spremenilo,« pove Vitomirka in preden se dotaknemo sprememb, ki jih je doživel Novi Sad, govorimo o knjigarni.
Ta je neodvisna, saj ni del verige. Knjigarniške verige knjige, ki ne dosegajo prodajnih pričakovanj, po nekaj mesecih umaknejo s polic, medtem ko med več kot 20.000 naslovi v Bulevar Books lahko najdete tudi deset in več let stare izdaje. »Žal nam je vrniti knjige založniškim hišam, saj se lahko zgodi, da bo nekdo čez dve leti iskal prav to knjigo, mi pa je ne bomo imeli več.« Vprašal sem se, koliko vodstev knjigarn na svetu še razmišlja na takšen, tržniki bi rekli arhaičen, književnice_ki pa entuiziastičen način, nato pa izvedel, da v knjigarno še zdaleč ne prihajajo le priznane umetnice_ki.
Kulturni prostor naj ne bi bil prostor za kulturne elite (čeprav vse prevečkrat je), ampak naj bi združeval različne svetove. Da se prav to dogaja v južnem delu novosadskega centra, je bilo jasno, ko sem slišal, da sem prihajajo mame z otroki, ki jim je všeč, da se za razliko od večine drugih lokalov notri ne kadi, pa tuji študenti, ki se učijo za računalniki v zgornjem nadstropju, turisti, kupci učbenikov, mladi pisatelji, ustvarjalci stripov, ljubitelji knjig in kave, naključni obiskovalci, ki niso povezani s kulturno srenjo… »Ustvarjamo prostor, v katerega lahko vstopijo ljudje iz vseh strani, se pogovarjajo, debatirajo. To je demokracija,« razloži Vitomirka, Milan pa, da ne bi bilo kakšne pomote, doda, da seveda prostor ni odprt za širjenje nestrpnosti. Je pa toliko bolj za literarne in pogovorne večere, koncerte (med knjigami), program za otroke, ki jim Milan že enajst let vsako soboto bere, za vsakoletni osrednji knjižni festival Sofa, pa za AFŽ – Avtonomni festival žena. Tako so se skozi leta tu zvrstili številni literarni in glasbene_ gostje_i večinoma iz regij nekdanje Jugoslavije, ravno nekaj dni po našem obisku je v »knjižari koja svira (knjigarna, ki igra, op. a.)« gostovala skupina Koala Voice.
Lirično in dramaturško mišljenje
Ko sta Vitomirka in Milan razlagala, kakšen program soustvarjata, je bilo iz njune zagnanosti razbrati, da jima delo v knjigarni in založbi še zdaleč ne predstavlja le službe. Kako bi jima, ko pa se s pisanjem ukvarjata tudi sama in je na policah mogoče najti tudi njune knjige. Kot smo se šalili, je Vitomirkin um liričen, Milanov pa dramaturški in ko ju združimo, dobimo Bulevar Books. Vitomirkine pesmi te od bučnega prometa v središču mesta odpeljejo k miru. Četudi se loteva temnih tem, je v njenem pisanju optimizem, ki deluje kot avtentičen posnetek življenja. »Ko sem bral njeno pesniško zbirko Sve drveće, sva deca o svi bicikli u meni, sem se naježil. Vitino pisanje je popoln odnos med miselnimi in emotivnimi procesi, ki se odvijajo v človeku. To je ravnovesje. Njen lirski subjekt je optimalen. Ima pravo mero in strinjam se, da se v njenih pesmih vidi nek optimizem,« je o delu kolegice povedal Milan.
Vita je pripomnila, da tako mora biti, če hočeš karkoli premakniti, sicer le sediš in čakaš na smrt. »Imam potrebo, da nekaj pomirim v sebi. Morda je svet okoli nas slab, ampak moraš v sebi krepiti pozicijo miru, da se lahko spopadeš z okolico, kakršna je. S svojo poezijo sprejemam življenje, spreminjam pa ga lahko, kolikor je v moji moči. Ne morem popraviti vsega sveta, lahko pa sebe za začetek, pa potem še ljudi poleg sebe. Pomembno je, da bralec to občuti. Gre za majhne premike, a pomembne,« je dejala, medtem ko sem razmišljal, da se na nek način iz njene poezije, pa tudi Milanove proza zrcali vzdušje v stičišču poti, na katerem smo pravkar pili kavo.
Čas je bil, da še Vitomirka deli svoje vtise o delu sodelavca, kolega, tovariša, prijatelja. »V Milanovem pisanju se vidi, da ima dramaturško mišljenje. Piše, kot bi likom sledil s kamero. Ko sem prebrala njegov roman Klub istinskih stvaralaca (Klub pravih ustvarjalcev, op. a.), sem si rekla ’vauuu’. Krasni dialogi, impresivno je, kako je individualne zgodbe povezal v celoto.« Klub istinskih stvaralaca je bil letos uvrščen v ožji izbor za nagrado NIN. V njem Milan na satiričen način obdela pisatelje, ki se imajo za »prave ustvarjalce«, se primerjajo z velikimi literarnimi imeni iz zgodovine in se hudujejo, če jih kdo ne uvršča v elito. Sam je med dolgoletnim delovanjem na umetniški sceni slišal veliko takšni »pravih ustvarjalcev«, mogoče pa jih je slišati vsepovsod, v vseh državah in na vseh socialnih omrežjih. Z romanom je želel zabavati bralce, a je bil obenem tudi družbeno kritičen. »Menim, da takšno mišljenje o sebi kaže na nekakšen primanjkljaj duha in nesposobnost samokritike. Ko v umetniškem delu vidim pretencioznost, me to odbija,« je povedal Milan, medtem ko je ob huronskem zvoku motorja s kretnjo z roko pokazal nekaj v smislu »o tem sem ti govoril« in že smo znova pri tem, kako se je mesto v zadnjih letih spremenilo. Vita in Milan sta razlagala, da je prostor svobodnega duha, kakršen je Bulevar Books vse manj in da kot gobe po dežju rastejo ogromne stavbe, ki sicer prinašajo več ljudi in s tem morda tudi v kavarno Bulevar Books kakšnega gosta več, a spreminjajo vzdušje v mestu.
»To ni več isto mesto«
Kako se je to spremenilo, dobro ve prevajalka, urednica pri založbi Forum Könyvkiadó
in stalna obiskovalka Bulevar Books Emese Rajsli, ki je Novi Sad zapustila leta 1992, se preselila na Madžarsko, po 25 letih pa se spet vrnila. »To ni več Novi Sad, ki sem ga poznala. Prej so obstajali neki prostori, ki jih zdaj ni več. Prej je bilo mesto resnično multikulturno, česar ne morem več trditi. Struktura prebivalstva se je spremenila. Leta 1992 je bilo na primer v mestu pol milijona madžarskega prebivalstva, ob zadnjem popisu le še 180.000. Tisti, ki so lahko, so odšli,« je dejala, medtem ko so naju hladile krošnje dreves na terasi pred knjigarno, in začela razlagati, kako se še vidijo spremembe.
Nekoč sta v Novem Sadu obstajala literarna časopisa, v srbskem jeziku Polja in v madžarskem UI Simpozium, ki sta tesno sodelovala, zdaj UI Simpozium ne deluje več, ker ni dobil subvencij. Spremembe so vidne v šolstvu, saj imajo na šestih madžarskih osnovnih šolah le še peščico učencev v razredu, pa v vsakodnevnem življenju, kjer ni pogosto slišati madžarščine, še manj poleg srbščine preostalih uradnih jezikov (romunsko, rusinsko, slovaško), in na ulicah, ki so spremenila imena. »Ko se peljem s taksijem, namenoma uporabljam stara imena ulic in stavb, da vidim, ali jih taksist pozna. Delam v stavbi, ki smo jo Novosadčani od nekdaj poznali pod imenom Forum, včasih so vsi vedeli, da tam izhaja madžarski dnevnik, danes mnogi ne vedo, kam hočem, če rečem, da grem do Foruma,« je razlagala Emese, ki sicer pri Forumu Könyvkiadóurejla ureja zbirko prevodov iz južnoslovanskih jezikov. V madžarščino prevaja iz več jezikov, tako je prevedla tudi roman Gašperja Kralja Rok trajanja (Használati idő), Jugoslavija, moja dežela Gorana Vojovića pa za založbo Typotex Kiadó iz Budimpešte.
Iz besed sogovornic in sogovornika je bilo sklepati, da je v času sprememb, ki ne le v Novem Sadu, ampak vsepovsod po svetu vodijo od neodvisne (multi)kulture k potrošniški (ne)kulturi, prostor, kakršen je Buevr Books, še toliko bolj pomemben. Zato je bilo dopoldne pod drevesi kavarne dragoceno oziroma, kot bi rekla Vitomirka Trebovac: ni šlo za velik premik, a pomemben.
