Primož Sturman – Tomo Virk – Poezija, romani, knjige, literatura na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.
Zahvaljujemo se vsem, ki so našo stran podprli z všečkom!
Stvarne in natančne definicije, kaj je etika, tudi ob branju najnovejše knjige prof. dr. Toma Virka Literatura in etika ne bomo dobili. Monografija, ki je nastala na podlagi avtorjevih predavanj na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, nam prinaša celo vrsto primerov človekovega ravnanja v kočljivih trenutkih, opisanih v književnosti od Homerja do današnjih dni. Delo sledi knjigi iz leta 2018 z naslovom Etični obrat v literarni vedi. Obe je objavila LUD Literatura.
Če je morala skupek nenapisanih pravil, ki veljajo v družbi, za etiko tovrstnih kriterijev nimamo. Obstaja namreč le abstraktna definicija, da je etično pravilo tisto, za katerega si posameznik želi, da bi se ga poleg njega držali tudi njegovi bližnji, torej da bi postalo univerzalno. Etičen človek pa ne ravna vedno nujno dobro, prav tako človek, ki v posameznih trenutkih dela dobro, ne počne tega nujno iz etičnih razlogov. Tovrstne primere Virk opisuje v uvodu k svojemu delu.
O etiki je bilo doslej napisanih veliko del. Med temi naj omenimo Svetovni etos aprila preminulega moralnega teologa Hansa Künga, na Slovenskem pa se zadnja leta s svojimi zapisi vse bolj uveljavlja pater Karel Gržan, ki želi s fragmenti iz lastnega življenja kazati pot tudi ostalim, predvsem seveda bralcem.
Monografija Toma Virka je povsem drugačnega značaja. Gre namreč za znanstveno obravnavo etičnih vprašanj (in dilem) v književnosti od antike do danes s posebnim poudarkom na tistih situacijah, ki so za posameznika ali družbo kočljive. Z obravnavo primerov iz književnosti nam avtor dokazuje, kako se je koncept etičnega (oziroma dobrega) ravnanja v času spreminjal.
Prvo poglavje je namenjeno grškemu svetu, kakršnega poznamo iz Homerjevih epov. Njihovi protagonisti so postavljeni pred celo vrsto dilem, ki jih rešujejo predvsem na podlagi volje bogov, ki se tudi sami vtikajo v vojno dogajanje. Morda najbolj povedno je ravnanje grškega poveljnika Agamemnona, ki žrtvuje svojo hčerko Ifigenijo, ker mu tako zapove preročišče. Ker pa tega ne naredi z odporom, ampak dejansko ravnodušno sprejme voljo bogov in ubije lastnega otroka, mora biti kaznovan. Krvava družinska saga se zato nadaljuje.
Korak naprej gotovo predstavljajo Heziodovi zapisi, pisec je namreč prepričan, da je človeka vredno življenje edino tisto, ki ga zaznamujeta trdo in pošteno delo. V primerjavi z Odisejevo zvijačnostjo, ki Grkom prinese dokončno zmago nad Trojo, je razlika več kot očitna.
Grškemu svetu pa je posvečeno tudi tretje poglavje, ki obravnava atiško tragedijo. Čeprav je Ojdipu preročišče napovedalo, da bo ubil svojega očeta in se poročil z lastno materjo in čeprav se Ojdip skuša temu na vsak način izogniti, mora biti na koncu za svoje zločine kaznovan. Prav tako je s sinovo smrtjo kaznovan Kreont, ki je dal ubiti Antigono, saj je ta prekršila njegovo zapoved, da se Polinejk ne sme pokopati.
Četrto poglavje je posvečeno literarni teodiceji, torej odnosu med božjo voljo in zlom, ki kljub temu obstaja na svetu. Avtor tu primere navaja iz Voltairovega Kandida, Mojstra in Margarete Mihaila Bulgakova ter Bratov Karamazovih Dostojevskega.
Peti razdelek obravnava vest, kjer se znova pojavi Dostojevski z Zločinom in kaznijo, poleg njega pa še Poe (Izdajalsko srce), Nietzsche (več del) in Camus (Tujec).
Zadnjih pet poglavij (od šestega do desetega) je posvečenih književnosti dvajsetega stoletja. Virk nam predstavi roman Bralec Bernarda Schlinka (pred leti je nastopil na festivalu Fabula), v katerem se pojavi nepismena ženska, za katero se kasneje izkaže, da je med vojno bila paznica v taborišču. Avtor se pri tem motivu neposredno navezuje na pojem banalnosti zla, ki ga je ob sodni obravnavi proti Adolfu Eichmannu skovala filozofinja Hannah Arendt.
Motiv detomora se pojavi v Ljubjeni nobelove nagrajenke Toni Morrison, medtem ko se Sramota Johna Maxwella Coetzeja, prav tako nobelovca, dotakne spolnih zlorab in rasizma. Rasizem se kot osrednje vodilo nato pojavlja tudi v zadnjem citiranem delu, in sicer romanu Philipa Rotha Človeški madež. Avtor v delu obravnava anomalije, če ne celo zablode politične korektnosti, ki je dandanes marsikje postala že prava paranoja.
Etična vprašanja se bodo človeku postavljala do konca dni in do tedaj jih bo obravnavala tudi književnost. V monografiji Literatura in etika Virk večkrat citira tudi slovenske avtorje oziroma filozofe, med njimi Klementa Juga, Franceta Vebra in Vladimira Bartola. Čeprav domači korpus literarnih del ni tako množičen in raznovrsten, bi se bilo v prihodnje vredno poglobiti v podobna vprašanja tudi pri slovenskih avtorjih in avtoricah.