Prezrte poti

Obsežna študija Primoža Reparja o Edvardu Kocbeku, Andreju Gosarju in Janezu Evangelistu Kreku z naslovom Dar osebe – Via Nova pravda pa se ne zadovoljuje z zapakiranimi odgovori, ki nam jih vsakodnevno servirajo mediji in politika, ampak gre raziskovat v globino, predvsem pa v preteklost, in sicer 20. ter 19. stoletje. S tem ruši mite in klišeje, da se je slovenska zgodovina (ali vsaj tisti njen del, ki je za nas najbolj pomemben) začela leta 1941. 

Reparja poznamo kot ustanovitelja in dolgoletnega urednika revije Apokalipsa, ki sicer izhaja v Ljubljani, a je nikakor ne moremo uvrščati v mejnstrim, saj od vedno daje prostor in priložnost avtorjem s takega in drugačnega obrobja, ki se težko prebijejo do revijalne ali knjižne objave. Je pa Primož Repar predvsem filozof, v zadnjih letih je pokazal veliko zanimanja za danskega krščanskega misleca Sørena Kierkegaarda in njegovo filozofijo, ki jo imenujemo tudi eksistencialni obrat.

Dejansko je avtor Kocbekovo, Gosarjevo in Krekovo življenje prebral v ključu pojmov, kot so nova oikonomija odnosov, salighed in der enkelte, ki so tipični za Kierkegaardovo filozofijo. Vse tri obravnavane vključujemo v idejno sfero slovenskega krščanskega socializma, saj so poskušali združiti vero v presežnega boga s skrbjo za tuzemsko dobro, predvsem za družbeno pravičnost.

Od treh je gotovo najmarkantnejši Edvard Kocbek, kateremu je v Reparjevi študiji posvečenega tudi največ prostora. Slovenska javnost mu je pred poldrugim desetletjem ob 100-letnici rojstva namenila veliko pozornosti (tudi kip v ljubljanskem Tivoliju), danes pa je njegov lik pahnjen precej v ozadje. Razlog za to je več kot očitno preprost. V polarizirani interpretaciji slovenske zgodovine (beli-rdeči, levi-desni) je Kocbek kot kristjan, ki je sodeloval z levičarji, povsem nepotreben, če ne že nezaželen.

Kocbekovo življenjsko in politično pot povprečen slovenski izobraženec dobro pozna, zato je na tem mestu ni treba posebej obnavljati. Poudariti gre le dejstvo, da je kot razumnik ostal zvest sebi in svojim načelom do konca, najprej v predvojnem času, ko se je boril proti klerikalizmu in z njim povezanemu preživetemu odnosu do katoliške vere, pa tudi po drugi svetovni vojni, ko je bil postavljen ob stran in s svojo držo še naprej kljuboval tokrat novemu „klerikalizmu“, levičarskemu. Med fašizmom in komunizmom, ki sta iz ljudi delala brezoblično maso, je izbral tretjo pot, in sicer krščanski personalizem, ki ga je utemeljil francoski filozof Emmanuel Mounier. Kocbek je bil prepričan, da potrebuje slovenski narod poleg družbene tudi in predvsem duhovno revolucijo, zato se je odločil za sodelovanje s komunisti v OF. Repar zato Kocbekovo življenjsko pot označi predvsem kot očiščevanje (via purgativa).

Andrej Gosar je v interpretaciji Primoža Reparja stopil na pot razsvetljenja (via illuminativa). V primerjavi s Kocbekom, od katerega je bil sedemnajst let starejši, je bil Gosar aktiven že v predvojni politiki, čeprav ne kot karizmatična figura in torej ni bil katalizator mas. Zasedal je namreč nekatere pomembne položaje v jugoslovanskih vladah pred letom 1941. Od Kocbeka ga razlikuje tudi povojna usoda, saj je čas od leta 1945 do svoje smrti 1970 preživel v družbeni osami, za katero je bilo značilno predvsem poglabljanje vase. Obsežnejše pozornosti javnosti je bil deležen leta 2014, ko je v njegovem rodnem Logatcu potekal simpozij o njegovem življenju in delu.

Vpliv personalizma v Gosarjevi misli zasledimo predvsem v pojmu, ki ga je izoblikoval, to je poedinec. Skoval pa je tudi razliko med definicijama družben in družaben. Kot ekonomist, kar Kocbek seveda ni bil, se je Gosar zavzemal predvsem za materialno občo blaginjo, pri tem izhajal tudi iz definicije civitas dei, ki jo je v pozni antiki utemeljil sveti Avguštin. Idejno je Gosar postavil temelje sistemu, ki se je nato v drugi polovici dvajsetega stoletja uresničil kot samoupravljanje.

Po vrsti zadnji – čeprav kronološko prvi – se v Reparjevi študiji pojavi Janez Evangelist Krek s svojo potjo združevanja (via unitiva). Kreka poznamo predvsem kot ustanovitelja in utemeljitelja zadružništva na Slovenskem. Zadružništvo je namreč pariralo gospodarskemu pritisku, ki mu je bil v tistem času izpostavljen slovenski kmet. Tudi Krek je bil aktiven v politiki svojega časa, kandidiral in bil je izvoljen v dunajski parlament v času, ko to ni uspelo Ivanu Cankarju.

Mislec Krek je izhajal iz socialnih idej 19. stoletja, na eni strani iz Marxa in njegovega Komunističnega manifesta, do katerega je bil kot kristjan upravičeno skeptičen, na drugi pa se je naslanjal predvsem na encikliko papeža Leona XIII. De rerum novarum, v kateri je vrh katoliške cerkve konec 19. stoletja spregovoril o družbenih problemih, predvsem o revščini in izkoriščanju. Kreka Repar definira kot »apostola ljubezni v črni suknji«. Zanimivo je, da se je mislec v svojih spisih ukvarjal tudi z anarhizmom, gibanjem, ki je doživelo močan razmah v drugi polovici devetnajstega stoletja.

Vprašanja, s katerimi so se v času svojega življenja spopadali Kocbek, Gosar in Krek, torej kako doseči pravičnejšo družbeno ureditev in preseči hrematizem (definicijo tega pojma je podal že Aristotel), ki je le nebrzdano hlastanje po omejenih dobrinah v nasprotju z oikonomijo, namreč skrb za skupno dobro, so še kako aktualna tudi danes. Čeprav je glavnina Reparjeve skoraj 600 strani dolge monografije zasnovana filozofsko in analitično, predvsem pa zgodovinsko, nedvomno napeljuje k vprašanju, kako preseči hudo družbeno, politično in gospodarsko polariziranost, ki je na mah podobna nekdanji in ki smo ji danes priča ne le na Slovenskem, ampak tudi v svetovnem merilu. Zato verjetno ni slučaj, da Repar pogosto citira nagovore sedanjega papeža Frančiška, ki izhaja iz t.i. teologije osvoboditve in je znan po svoji občutljivosti do ljudi na družbeni margini.

Če je res, da ima krščansko-socialno gibanje na Slovenskem dolgo in bogato tradicijo, prav tako drži, da je zadnje čase v krizi zaradi vse večje družbeno-politične polariziranosti slovenske družbe, ki ne pušča prostora »srednjim potem«. Do pred kratkim so se krščanski socialci združevali okrog Revije 2000, ki jo je vodil Peter Kovačič Peršin. Društvo Apokalipsa, ki izdaja istoimensko revijo, se, kot pove samo njeno ime, prepoznava v krščanski tradiciji, a ima v slovenskem intelektualnem prostoru, kjer velikokrat pred kakovostjo in prodornostjo prevlada taka ali drugačna všečnost ali pripadnost, (žal) še vedno premajhno težo.

Preostali prispevki in literatura na portalu 

VESELI BOMO, ČE SE BOSTE NA PRISPEVEK ODZVALI, GA DELILI ALI KOMENTIRALI TUDI V VRABČEVEM FB OKVIRJU: