Primož Sturman – Književnost med mladimi slovenci v Italiji– Literatura, kultura in družba na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.
Zahvaljujemo se vsem, ki so našo stran podprli z všečkom!
Kakor vsako leto so tudi letos na našo šolo prispele kuverte z vabilom, naj učitelji slovenščine dijake in dijakinje povabimo k sodelovanju na literarnem natečaju, ki ga prirejata Slovenski kulturni klub in MOSP. Gre za krožka, ki v Trstu delujeta že dolgo. Prvi je nastal v sedemsedetih letih preteklega stoletja na pobudo prof. Jožeta Peterlina, kratica MOSP pa stoji za Mlade v odkrivanju skupnih poti in je nekoliko mlajša. Literarni natečaj je vsako leto tematski, letos je komisija za izhodišča dijakom in dijakinjam ponudila citate iz Zorka Simčiča ob njegovem stotem rojstnem dnevu, Josipa Jurčiča ob 140-letnici smrti ter še nekaj domovinskih misli izpod najbolj znanih slovenskih peres. Na podlagi izhodišč bodo mladi ustvarjalci in ustvarjalke razmišljali tudi o svoji matični domovini, ki jim je trenutno nedosegljiva zaradi omejitev, povezanih s covidom.
Vzporedno (oziroma komplementarno) so pred nekaj leti poskušali utemeljiti še drugi slovenski literarni natečaj za mlade pisce v Italiji. Pobudo za to so dali sodelavci Primorskega dnevnika, ki so urejali in pisali v dnevnikovo mladinsko stran ŠUM. Ta se je pred slabima dvema letoma preimenovala v @Direkt!, projekt literarnega natečaja pa je žal po tej spremembi zastal.
Že omenjeni SKK-jevci in MOSP-ovci, ki pogumno vztrajajo dalje, se zbirajo pod streho na Ulici Donizetti v Trstu, kjer med drugimi delujejo založba Mladika, Slovenska prosveta, Radijski oder in Društvo slovenskih izobražencev. Primorski dnevnik je tradicionalno bolj levo usmerjen, medtem ko se pri Mladiki kot ena od pomembnejših vrednot goji krščanska pripadnost. Založba izdaja istoimensko revijo, ki ima v vsaki svoji številki osemstransko mladinsko prilogo Rast, v kateri se kalijo mlada literarna peresa. Tja je med drugim začel pisati najprepoznavnejši slovenski pesnik generacije petdeset minus v Italiji David Bandelj.
Dihotomija predstavlja (oziroma je predstavljala) obogatitev za slovensko literarno sceno na Tržaškem, saj različni natečaji, ki se dogajajo v osrednji Sloveniji (med temi naj omenim Mentorjev Festival mlade literature Urška), težko sežejo do nas. Le enkrat se mi je v sicer ne tako dolgi učiteljski karieri zgodilo, da se je dijakinja prijavila na natečaj s kratko zgodbo, ki se je uvrstila med osmerico nominiranih. Sodelovanje se je zgodilo po posredovanju Katarine Gomboc Čeh, ki je bila tisto leto pri nas jezikovna asistentka.
Če se ozremo v preteklost slovenskega literarnega mentorstva v Italiji, ne moremo mimo Literarnih vaj, ki so začele izhajati v Trstu v času zavezniške vojaške uprave, natančneje leta 1949. Delovale so cela tri desetletja, njihova duša je bil prof. Martin Jevnikar. Prekalile so kopico literarnih talentov, predvsem iz generacije, ki je danes stara okrog sedemdeset let. Po letu 2000 je na Liceju Franceta Prešerna nekaj časa deloval Sklad Nade Pertot, ki si je ime nadel kot hommage dolgoletni profesorici slovenščine in ravnateljici. Dejavnost sklada je zamrla po upokojitvi pobudnic.
Trenutno se torej vse literarno dogajanje med mladimi na Tržaškem in Goriškem suče bolj ali manj v znamenju literarnega natečaja Slovenskega kulturnega kluba in MOSP-a ter Mladikine mladinske priloge Rast, ki ji mladih sodelavcev nikoli ne zmanjka. K temu gre dodati še literarno delavnico, ki jo ravno tako v sklopu MOSP-a vodi profesorica in pesnica Marija Kostnapfel. Žal pa je upad literarnega ustvarjanja po maturi več kot očiten, saj udejstvovanje na natečajih nato zelo težko porodi kak literarni prvenec.
Začnimo z letom 2000. Takrat je založba Mladika Davidu Bandlju (tedaj še Bandelliju) objavila pesniški prvenec Klic iz nadzemlja. Pet let kasneje je Andrej Kralj svojo prvo (in doslej edino) pesniško zbirko Srčni napadi v rumenih globinah izdal pri Založništvu tržaškega tiska. Na področju pripovedništva je leta 2009 Matjaž Klemše prav tako pri ZTT-ju objavil potopis V zakrpanih gojzarjih, isti založnik pa je leta 2016 Vinku Bandlju natisnil roman Grad in čas. Še najbolj prepoznaven in samosvoj je slovenski prvenec Igorja Pisona Zasilni izhodi, ki ga je izdala Mladika leta 2013. Italijanskega z naslovom Squarci (Razpoke) je avtor objavil leta 2011. Lansko leto je iz tiskarne prišla knjiga Valterja Mahniča Tisti prvi korak: na poti v smeri sreče, ki je sicer žanrsko hibridna, saj je avtor v njej zbral kolumne, pravzaprav pričevanja o tem, kako se je spremenilo njegovo življenje, potem ko se je nenadoma znašel na invalidskem vozičku. Knjigo je izdalo Založništvo tržaškega tiska. Omenjenim avtorjem, rojenim med koncem sedemdesetih in začetkom osemdesetih, moramo prišteti še Sanjo Širec Rovis, ki je Hišo razvajenih otrok objavila pri ZTT-ju leta 2018, in Marijo Kostnapfel s Pesmimi (Mladika, 2016). Gre prav tako za prvenca, čeprav sta avtorici starejši in torej generacijsko ne spadata med zgoraj omenjene ustvarjalce.
Kaže se torej ne le popolno pomanjkanje mladih ženskih peres, ampak tudi ustvarjalcev s prvencem v slovenskem jeziku, rojenih po letu 1982. Kje tičijo vzroki? Morda mlajšim res vse bolj leži italijanščina? Bodo namesto knjig raje pisali literarne bloge?
Hvala bogu obstaja izjema, ki presega zgoraj navedeni kliše. Gre za Tržačanko Mojco Petaros (1998), ki je tudi sama izšla iz kroga Mladikine Rasti. Po maturi na tržaškem klasičnem liceju Franceta Prešerna se je vpisala na študij prevajalstva na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, kjer je lani diplomirala, letos pa nadaljuje z magistrskim študijem. Njena besedila postajajo vse bolj opazna tudi v osrednjeslovenskem literarnem prostoru. Objavila jih je v Sodobnosti, Novem zvonu, Novembru in na spletnem portalu Koridor, v zamejstvu pa še v Primorskem dnevniku, celovškem tedniku Nedelja in že omenjeni Mladiki. Verjetno je le še vprašanje časa, kdaj bomo lahko brali njen prvenec. Če bo izšel v Trstu, toliko bolje.