Primož Sturman: Gorica je naša, Litera, zbirka Piramida
Sanja Širec: Hiša razvajenih otrok, ZTT EST, 2018
Če vsak berač svojo malho hvali, bom jaz iz svoje tržaške bisage potegnil nekaj zaznav z roba, ki v slovenskem trebuhu niso zlepa na očeh. Prek anarho-tiča DSP bi naznanil, da je v letošnjem juniju dvoje domačih avtorjev doživelo objavo in s tem registracijo med sodobne slovenske književnike:
Tržačan Primož Sturman (1980), ki mu je prvenec, zbirko kratke proze Gorica je naša, izdala Litera v Mariboru, se je že prej oglašal v revijah s poezijo, kritiškimi zapisi in prevodi. Tokrat je nastopil s psihološkimi zaznavami nosilcev in zanesenjakov meje ter vseh peripetij, ki se dogajajo človeškemu tkivu na zahodnem stičišču in robu slovenskih tal zadnjih sto let. Skratka, protagonisti v iskanju normalnosti sredi politikantskih, nacionalnih nesporazumov in spletk, državnih in paradržavnih organov ter vedenjskih obrazcih pri stiku oziroma sožitju meščana s podeželjem ali z italijansko soseščino. Izkušnja z meje in literatura, ki odraža avtorjevo okolje in bivanjsko problematiko.
Sanja Širec (1969) je konec junija tržaški javnosti predstavila pesmi v Hiši razvajenih otrok, ki jih je izdalo ZTT v Trstu. Tudi tu se skozi tematiko nestrpnosti in polaščevalnosti, prek nesporazumov in konfliktov oglaša meja z globinsko prepletenim koreninjem treh nacionalnih identitet: v dobrem in slabem, skozi tri materne jezike in še prek drugih občevalnih izrazil globaliziranega sveta. Morda za zgled avtoričine vpetosti, prizadetosti, tale njena: »MINERALI // koltan. /Kongo. / na koltanovih poljih /digitalna tehnologija /krvavih igric. /Zois se je rodil v Trstu. /zoisit je razsvetljen mineral, /pomislim in objamem /smolnato hrapavo skorjo /velikega debla. / prilepim se na /jantar pozabe.«
Pomenljivo je, da je to pravzaprav druga zbirka Širčeve – ki se je rodila slovenskim staršem v Pulju, zadnjih dvajset let pa živi in dela v Trstu: njena prva knjiga, Trag jagode, je izšla v hrvaškem jeziku leta 2001.
S spremno besedo je bil Sturmanu za botra Jurij Hudolin, Sanji Širec pa Marko Kravos.
Ne bom rekel, da sta ti dve novosti Širčeve in Sturmana znak trdoživosti in obnove književnega ustvarjanja na Tržaškem. Sta predvsem, recimo za senzibilnejšega sredinca, zgovorni po tem, da sta avtorja šele v zrelih letih prestopila prag slovenske literarne scene, a sta kljub temu izviren, s svežo neobremenjenostjo izpisan odziv na tesnobo časa in na razpuščenost prostora: v svetu brez mej in s samimi robovi ter zarobki.
Javnim nastopom ustvarjalcev z zamudo na Tržaškem – lani je npr. svojo prvo, a nikakor ne začetniško zbirko z naslovom Pesmi (pri skoraj šestdesetih) izdala še Marija Kostnapfel – botrujejo pomanjkanje revije z vseslovensko in/ali nadnacionalno ambicijo, šibek pretok sodobnih ter sočasnih ustvarjalnih smernic med osredjem in zaledjem, podcenjevalni odnos grupaških elit v etabliranih medijih in pri oblastnih resorjih in fondih za kulturo v RS. Včasih tudi kulturniška prevpreženost samih primorskih avtorjev pri sestavljanju mednarodnih vezi ter lastnih identitetnih atributov v rahlo naglušnem prostoru. In še je tu individualistično vztrajanje v zasebnem sizifovstvu pri samih »zamej(en)cih«, ki so brez kakih političnih elit z intelektualnim profilom, ki zato ne spregledajo niti ne znajo s sodobnimi vložki spodbuditi krvnega obtoka v ožji in širšem organizmu.
