Primož Čučnik o poslanih pesmih
Zakaj sem izbral te pesmi? Mogoče zato, ker v njih frči veliko ptičev in tudi neka »anarhična« raba jezika, ki dobro sodi semle. In najbrž zato, ker me vrabci vedno, kot nekakšna nezloslutna znamenja, ki se ponavljajo, spomnijo na to, kakšen sem bil in kaj se je zgodilo. Bil sem preveč objesten in zgodilo se je nenadoma.
***
VEDNO SEM tudi ptič
živčnega spreletanja
z veje na vejo
čivkastega oglašanja
švistenja sem in tja
med napušči
ne prepuščanja robov
frčim v skupini
podobnih preplašencev
za koščkom mesa
odpadkom zelenjave
s prikimavanjem se odrinem
od ostre žice
ki me dvigne
na varno višino
zrak je gost potiska k tlom
kot sokol pikira in me
zgrabi s skoraj iztrebljeno
hitrostjo zato upoštevam
ta vidik narave
vedno sem tudi osa
najdem vsako luknjo
sadež v katerem se sušim
preobrazim v kaj
manjšega v vsako
drobtinico prilezem
v vsako poro poginem
razpadem v vsakem mesu
moj čas je kratko-
časje ne poznam
črvov vrinem se v
vsak časnik odrinem
kot manj pomemben
aspekt časa
***
NIMAM VELIKO votka
izpovedi o tem kar počnem
ampak to povem
treba je govoriti o tem
medtem ko se nam dogaja
početi to in ono
zapleteni v čudne napetosti
med državami zunaj
dosega normalne komunikacije
poskusil sem vse
konvencije sem prevrnil
iz vrisanke v vslišanko
samo zato da bi slišal
želje vsakdanjih pogovorov
otožnih odraslih živali
govoriti o tem in onem
pomene prekinitev molčanja
o katerem neprekinjeno
teče beseda medtem ko
moledujem in vlečem za uhlje
svojega trmastega osla
on se noče premakniti
z mesta dogaja se
da zaostane
po krivem obtolčen od
kotaljenja po padcu na uho
pripoveduje svojo
kratko pesmico o vsem
vanjo skuša ne-
poškodovano
zajeti realnost
ki je vedno poškodovana
***
BIL SEM VRABEC ki je poginil
zaradi moje objestnosti
žvrgolim kot navita budilka
zdaj sem skobčevka
skozi balkonska vrata sfrčim
zrak iz balona
nikoli več me ni bilo
na spregled
v ustih nimam zob
glasovi ki jih proizvajam
s tresenjem glasilk
ne prestrašijo pogoltnih vran
zdaj sem skljuvan
negiben
nikoli več se ne zbudim
s takšnim perjem
v takšno žvrgolenje
moji krempeljci
reinkarnirani v glasilke
zapihajo zanihajo
ko naj bi že utihnili
obdrgnem žleb
šinem vanj in se zlijem
kot deževnica
postanem
v pravopissss
ujeti VRAPČEK
ko pisnem nekaj besed
samo piš sem
pišsem
