Irena Cerar: Svetišča narave: sedem tednov vseživosti
Fotografije Borut Peterlin. Ljubljana: UMco, 2024. (Zbirka S terena)
Irena Cerar je literarna komparativistka, nekdanja dolgoletna odgovorna urednica otroške revije National Geographic Junior, raziskovalka in pripovedovalka ljudskih pravljic ter avtorica serije Pravljičnih poti brez meja, pohodniških družinskih vodnikov po Sloveniji in zamejstvu. S knjigo Svetišča narave: sedem tednov vseživosti je osvojila bralce letošnjega Slovenskega knjižnega sejma.
V polje esejistično potopisnega doživljanja narave je vstopila leta 2022 s knjigo Potepuški okruški: kako sem hodila po robu in zanjo prejela nagrado krilata želva za najboljši literarni potopis. V delu, ki ga stroka označuje z oznako potopisno, je prepoznati domala vse značilnosti, ki jih avtorica razvija tudi v Svetiščih narave, zaradi česar obe deli presegata polje potopisa in, vsaj v slovenski književnosti, odpirata novo področje, ki se ga je prijela oznaka naravopisje.
Podobno kot v Potepuških okruških gre tudi v Svetiščih narave za večplastno, avtorefleksivno pisavo, v kateri pozorni bralec v prvi vrsti odkriva avtoričino neusahljivo in tenkočutno opazovanje ter doživljanje narave, njeno premišljevanje o njej, o medsebojni soodvisnosti nepreštevnih rastlinskih in živalskih vrst ter soodvisnosti človeka z njo. O pomembnosti zavedanja, da je človek zgolj del te razvejane, modre in neprecenljive univerzalne ureditve, ki jo s svojo pohlepno nravjo tudi brezbrižno uničuje. Odkriva pozabljene, pristne vezi med ljudmi, darove zavestnega odklopa od hitrega, digitalnega in z informacijami zasičenega sveta ter vstopa v počasni, skorajda pravljični svet čudovite, divje in nepredvidljive narave, njenega bogatega življa, nenehnega spreminjanja, cikličnega obnavljanja ter težko opisljive lepote. Četudi ne gre za strokovno naravoslovno delo, nas avtorica skozi svoje intimno doživljanje sedmih slovenskih habitatov, v katere se poda z namenom napisati knjigo o njih, vodi s tako rekoč enciklopedičnim znanjem številnih rastlinskih in živalskih vrst – za neredke bo povprečni bralec slišal prvič –, kar pa ne deluje suhoparno, saj je vtkano v avtoričino t. i. celostno doživljanje njihovih bivalnih okolij.
Na poti Cerarjeva po vnaprejšnjih dogovorih srečuje strokovne poznavalce posameznih območij Slovenije, ki s svojim poslanstvom raziskovanja in ohranjanja posameznih habitatov ne bogatijo le knjige, temveč tudi avtoričino pohajkovanje po čudoviti, bogati in divji slovenski naravi, ki je večina prebivalcev Slovenije skorajda ne pozna. Predvsem pa jo bogatijo na način zgodb, povezanih s strokovnim raziskovanjem posameznih habitatov, kar delu dodaja dodatno dimenzijo. Z njihovo pomočjo avtorica odkriva deželo onkraj turističnih poti in onkraj vsakdanjih pohajkovanj ter se z odprto, k intuitivnemu zrenju naravnano držo, s tako rekoč potopitvijo v raznoliki svet narave približuje njeni divjosti in nepredvidljivosti, predvsem pa bogati biotski raznovrstnosti delov Slovenije, ki jih obišče. Želela sem, da se moja knjiga bere kot neke vrste literarizirana naravoslovna pustolovščina, ki vključuje tudi ljudi iz mesa in krvi, ki niso le veliki strokovnjaki, temveč so tudi strašno zanimivi in modri ljudje, polni zgodb, je povedala v enem izmed intervjujev. In nenazadnje, ker je v avtoričino pisavo kot del narave vpeta tudi avtorica sama kot občudovalka in občutovalka, ki v njej biva zato, da jo gleda in vidi, posluša in sliši, jo vonja, se je dotika, se je veseli in se je boji – v njej torej »vseživi« -, se Svetišča narave, tudi z občasnimi, na pogled naključnimi odmiki v njeno preteklost, dotikajo avtobiografsko-izpovedne dimenzije. Vendar zgolj toliko, da podprejo njen trenutni miselni oziroma čustveni odziv na pravkar doživeto.
Sedem poletnih tednov je avtorica zvečine v samoti preživela v med seboj različnih naravnih habitatih Slovenije. Kočevski gozd, podzemni svet Škocjanskih jam in reka Reka, bohinjska Planina v Lazu in okoliški vršaci, mokrišča ob reki Muri, Sečoveljske soline, morska obala z izginjajočimi klifi pri Debelem rtiču ter travniki in stari sadovnjaki Kozjanskega so predmet njenih opisov stapljanja z naravo na eni strani in preseganja lastnih, fizičnih in čustvenih omejitev na drugi. Na samotni poti se sooča s premagovanjem bolečine, z zasledujočimi spomini in vsakodnevnim življenjem, ki se mu je za nekaj časa zavestno odrekla, pri tem pa se skozi vijuge ustvarjalnega procesa staplja v preprosto, fluidno, vabljivo in bogato pisavo, ki ji niso tuji zanimivi neologizmi. Slednji – drobceno človeško življenjce, priposestvovati, raubšicarske norosti itd. – ne delujejo nabreklo ali moteče, pač pa simpatično, mehkobno legajo v opise ter na ta način poglabljajo bralsko doživljanje. Posebno lepi in lirični so opisi naravnih čudes, od kočevskega pragozda do reke Mure, ki skozi prizmo avtoričine refleksije delujejo meditativno in s tem napajajo literarno vrednost dela. Tu sem jo zagledala, darovalko življenja, evropsko Amazonko. Pod modrim nebom, po katerem so se vozili beli puhasti oblaki, je počasi tekla široka, mogočna reka. (…) V motno rjavi vodi je sem ter tja nosila veje, ponekod pa so iz nje – kot posebna umetniška intervencija – molela dolga, že ogoljena drevesna debla. Prvič sem zrla v naravno Muro. Kot bi slekla steznik, ki ji ne bi pustil dihati, se je razpustila po pokrajini. Svobodna, nič več ujeta v korito umetnih betonskih blokov. Usedla sem se k njej, prikovala me je nase. S seboj je nosila nerazložljivo hrepenenje. Hrepenenje po razbitju vseh jezov, osvoboditvi vseh spon, nebrzdanem toku in igrivosti. Navidezno ukročenost, hlinjeno ponižnost je končno zamenjala prava podoba, resnična moč. Bila je preprosto čudovita.
Literarno vrednost dela podčrtuje tudi preplet pokrajin z mitološkimi oziroma predkrščanskimi verovanji, ki jih avtorica na sugestiven način vpleta v pripoved. Pri tem ne gre za oddvojenost od zapisanega, tudi ne za morebitno približevanje fantastičnosti ali magičnemu realizmu – četudi se pripoved na teh mestih nekoliko povzdiguje nad realno, vsakdanje -, temveč za neodtujljivi del našega izročila, ki je prisoten v davnih pripovedih in tam vedno tesno povezan z naravo.
Pohodopis Svetišča narave se bere kot izvirno slovensko naravopisno delo, kot magičen preplet terenskega pohajkovanja, naravovarstvenih opažanj, osebnega izkustva ter zakladnice mitoloških zavedanj o gozdovih, rekah, gorah, jamah kot arhetipskih stičiščih z bogatimi simbolnimi pomeni, ki jih avtorica skozi osebni, tankočutni pogled, ki rezultira v univerzalno podobo, stke v dobro zgodbo. Iz nje izhaja magično čudenje nad naravo, ki utegne evocirati tisto čudenje nad prekmursko ravnico ali modro Jadransko morje, kot ga v svojih delih opisuje Dušan Šarotar. Tisto otroško, naivno, čisto in spoštljivo doživljanje narave, ki je skorajda pozabljeno in za katero se zdi, da tu in tam obstaja le še v dobri literaturi. Kot da je le še tam prostor za čudenje, da so še sape, ki nam dajo dihati.
