Poziv k uporabi moči argumenta in ne argumenta moči

Pravni filozof Andraž Teršek, ki je javnosti poznan v glavnem preko številnih pravnih in filozofskih tekstov, v katerih interpretira ustavo in njene pragmatične vidike v vsakdanjem življenju Slovencev, je po romanu Brutalci, pesniški zbirki Razmetanost pozlačenega drobca in poglobljeni analizi ukrepov ob začetku epidemije covida (Zapisi ustavnika v karanteni) konec lanskega leta pri založbi Sanje izdal knjigo kolumen, esejev in člankov s pomenljivim naslovom Boj za ustavnost in zakonitost. Ni naključje, da je uvod v knjigo podprt s členi iz Nürnberškega zakonika, ki mu služijo kot pravni temelj, iz katerega v nadaljevanju (poleg Ustave RS, Helšinske deklaracije, člankov in pisem strokovnjakov) argumentira kritične refleksije na t. i. protikoronske ukrepe vlade, ki je s sklicevanjem na epidemijo oz. pandemijo v zadnjih dveh letih državljanom bistveno omejila skorajda vse z ustavo zagotovljene človekove pravice. Čeprav je ustavno sodišče na začetku maja 2022 odločilo, da je vlada z urejanjem zbiranja osebnih podatkov pri ugotavljanju izpolnjevanja pogoja PCT (preboleli, cepljeni, testirani) na podlagi ukrepa in ne zakona, kršila 38. člen ustave ter poudarilo, da “posameznik ne more prostovoljno privoliti v obdelavo podatkov, če mu je v nasprotnem onemogočena udeležba v socialnem, političnem in verskem življenju,” je kljub priznanju protiustavnosti omenjenega odloka dala vladi eno leto časa, da “zavoljo skrbi za zdravje” poskrbi, da bo le-ta v skladu z ustavo. Tovrstne odločitve ustavnega sodišča porajajo državljanom veliko vprašanj o tem, zakaj ustavno sodišče ni hitreje prišlo do odločitve o protiustavnosti vladnih ukrepov in zakaj poleg vsega še omogoča in zapoveduje vladi, naj jih celo dopolnjuje, da bodo v roku enega leta čim bolj v skladu z ustavo oz. zakonodajo.

V članku z naslovom Zakon je mogoče spremeniti tudi v politični manifest Teršek skupaj z Antonom Komatom in dr. Gorazdom Pretnarjem ugotavlja, da politična oblast nima nobenih znanstvenih argumentov niti dokazov za klasifikacijo COVID-19 v isti epidemiološki sklop skupaj s kugo, ebolo in virusno hemoragično mrzlico (pri zadnjih je smrtnost za razliko od Covida-19 bistveno višja), pri tem pa upravičeno zastavi ključno vprašanje: »S katerimi znanstvenimi dokazi je utemeljena domneva, da je sleherna okužba s Covidom nevarnejša od vseh drugih prenosljivih bolezni, zato terja posebne, posebej stroge ukrepe, kot je odvzem osebne svobode s karanteno?« Zdi se, da je Terška bolj kot maske, fizična distanca in razkuževanje rok (članek O maskah, razkužilih in “veljavnih” zaščitnih/preventivnih ukrepih), zmotila prav prepoved gibanja po državi, o čemer je veliko pisal že v knjigi Zapiski ustavnika v karanteni, tokrat pa se te teme loti v članku z naslovom Ustavnopravni komentar omejitve in prepovedi gibanja v državi in po državi – protiustavno, kjer s sklicevanjem na 16. in 32. člen Ustave ter 39. člen ZNB zapiše: »Nerazumno je prepovedati gibanje, če je celotni teritorij države označen s stanjem epidemije.« Tako prepoved gibanja kot policijska ura sta po njegovem mnenju protiustavna ukrepa vse dotlej, dokler ni razglašeno izredno stanje na območju celotne države.

Teršek se na več mestih v knjigi sprašuje kdaj in kako se je sploh lahko zgodil ontološki obrat v medicini, ko se v luči strahu pred Covidom nič več ne govori o preventivi in začetnem zdravljenju te bolezni, pri tem pa povzema ugotovitve dr. Senčarjeve, ki je na eni od zadnjih konferenc na to temo izpostavila, da so se zdravniki in politiki pogovarjali o vsem, le o preprečevanju bolezni ne. Skozi pisanje lahko začutimo nepojmljivo bolečino, ki jo doživlja, ko njegova vprašanja o ustavni presoji ukrepov, vključno z njegovim apelom za ureditev sistema prezračevanja v ustanovah, (s katerim bi lahko že preventivno poskrbeli za zajezitev kroženja virusa), naletijo na gluha ušesa NIJZ, politikov, pravnikov, medicinske stroke, novinarjev in sodnikov ter v članku z naslovom “Odgovorni” so; vselej so oni tisti, ki so “odgovorni”, sklene: »Prisilno odvajanje zraka ven imamo v straniščih, imamo v kuhinjah, avtomobilih …, nimajo pa ga oskrbovanci v DSO-jih. In nimajo ga pacienti ne v UKC-jih, ne v ZD-jih. Mrtvi niso posledica samo Covida, temveč tudi tega, da jim oblast okužbe v bolnicah in DSO-jih ni preprečila. Pa bi jo morala in BI JO LAHKO.«

Teršek v knjigi Boj za ustavnost in zakonitost izpostavlja tudi medicinsko, moralno in pravno nedopustnost državnega prisiljevanja (podkrepljenega z obilno finančno injekcijo farmacevtskih združb) v cepljenje, še zlasti zato, ker ZNB ne zagotavlja izpolnjenost predpogojev in kriterijev za varnost cepiv – sestavine cepiva so namreč poslovna skrivnost, Zakon o nalezljivih boleznih pa med izjemami pri cepljenju proti Covidu upošteva le alergijo na sestavine cepiva. Zato že po logični plati sledi vprašanje, ki ga Teršek upravičeno izpostavi: »Kako je mogoče določiti alergijo na sestavine cepiva, ki so poslovna skrivnost?« Čeprav Teršek izrecno ne nasprotuje cepljenju, pa ga poleg zavzemanja za transparentnost pri navajanju sestavin cepiv (v enem od poglavij v celoti objavi tudi pismo informacijske pooblaščenke o nujnosti dostopa do celovitih informacij, ki se nanašajo na cepiva) zanima zlasti »zpolnjevanje predpogojev, pogojev in kriterijev, da so cepiva in cepljenje varni, da jih javnost tudi sprejme kot takšne, da jim zaupa in da ima posameznik na voljo “učinkovite” pravne možnosti za neodvisno in nepristransko sodno uveljavljanje odgovornosti pravno odgovornih subjektov in odškodnine, če je zaradi cepiva (ali zdravila) ali cepljenja utrpel škodo.«

Med najbolj poglobljenimi in poučnimi prispevki na temo zakonodaje o cepivih se nahaja članek z naslovom Memorandum o očitni in pravno nedopustni prisili ljudi v medicinske posege in o pravno prepovedanem eksperimentiranju z ljudmi, ki ga Teršek v uvodu obogati s pesmijo Hoteli so Karla Destovnika Kajuha, v nadaljevanju pa podkrepi s pregledom zgodovine zlorabe medicinskih poizkusov na ljudeh, pri čemer se sklicuje na štiri Kochove postulate, ki veljajo za temelj medicinske mikrobiologije, in na stališče Komisije Republike Slovenije za medicinsko etiko, ki je 20. junija 2020 v svojem sporočilu za javnost zapisala, naj cepljenje ne razdvaja, ampak »povezuje slovensko družbo z etičnimi načeli nujnosti, pravičnosti, odgovornosti, solidarnosti, koristnosti, neškodljivosti in posameznikove avtonomije.« Pri tem navaja tudi članek Zdravnikov za covid etiko, odlomek iz članka mikrobiologa Žige Zebca na temo uporabe PCR testov za detekcijo SARS-CoV-2 v Sloveniji, v katerem jasno izpostavi, da tovrstni testi niso predvideni za diagnostične namene, članek Jožeta Trontlja na temo bioetike in potrebe po družbenem nadzoru nad etičnostjo znanstvenih raziskav, in pismo okoljevarstvenika Antona Komata, v katerem PCR teste primerja s posebnimi alkotesti, ki bi tudi po pol leta detektirali vrsto in koncentracijo alkohola v krvi voznika in bi šofer na podlagi pretekle hipotetične alkoholiziranosti izgubil vozniško dovoljenje. Teršek ne skriva, da je nad odločitvijo

Evropskega sodišča za človekove pravice v primeru Vavrička in drugi proti Republiki Češki zgrožen, saj ta razsodba lahko v nadaljevanju postaje precedens za zakonodajno uvedbo obveznega cepljenja v številnih evropskih državah in za tovrstno pogojevanje vpisov v šolah ter delavnopravnih razmerij: »Prisila sicer ni neposredna in fizična (nastaviti roko za vbrizganje cepiva), a je posredna in vseobsegajoča: od prehajanja državnih mej, karanten, potovanj in turizma do javnega življenja in delavnopravnih razmerij.« Kot zanimivost navede, da je WHO še leta 1991 postavil 4 etična načela v zvezi s spoštovanjem in delovanjem v dobro posameznika, medtem ko je Svet Evrope leta 1997 izdal Oviedsko konvencijo o varstvu človekovih pravic in ohranjanju človekovega dostojanstva v zvezi z uporabo znotraj biologije in medicine.

V članku z naslovom Poskus nekaterih pravnih pojasnil zapiše, da je: »predlog o obveznih cepivih in obveznem cepljenju OČITNO IN NEZNOSNO PROTUSTAVEN; predlog prepovedi vpisa in vstopa v vrtce in šole, tudi fakultete, za necepljene otroke, ob tem pa strogih kaznih za starše pa NEZNOSNO PROTIUSTAVEN,« saj bi država v nasprotnem primeru morala prevzeti odgovornost za škodo, ki bi jo pri tem utrpel posameznik:«Kakorkoli je že urejeno vprašanje odškodninske odgovornosti za škodo, ki jo utrpi posameznik zaradi zdravljenja, zdravil, cepiva, cepljenja ali drugega medicinskega posega, vedno je in mora biti za to odgovorna država.« V članku z naslovom Starševstvo, otroci in družina so ustavne kategorije – posebej varovane pa dodaja, da morajo biti starševske pravice maksimalno zavarovane, saj so le-ti primarno odgovorni za dobrobit otroka.

Avtor po drugi strani posveti veliko časa in prostora tudi pismom, ki mu jih pošiljajo ljudje, ki iščejo načine za premagovanje socialnih krivic in pravnih vrzeli, ki nastajajo v vsakdanjem življenju. V prispevku z naslovom Je državi vse manj mar za ljudi? se posveti trem primerom – pismu matere z dvema avtističnima otrokoma, pismu sina dementne matere, ki so ji v DSO s pomirjevali poslabšali stanje demence ter pismu onkološke bolnice, ki ji je ustavno sodišče zavrnilo zahtevek za povračilo visokih stroškov za operativni poseg na zasebni kliniki. V članku z naslovom Grobo kršenje pravic delavcev invalidov se nadaljuje in stopnjuje iz leta v leto se posveti primeru delavca, ki ni bil zmožen dvigovati bremena, težjega od 5 kg, a mu delodajalec ni omogočil premestitve na lažje delovno mesto, pri tem pa je naletel na ignoranco tako s strani Višjega kot tudi Vrhovnega sodišča. Teršek na več mestih poudari, da morajo delodajalci na vsak način zagotoviti enako možnosti zaposlovanja za invalide, ki zaradi najrazličnejših težav, bolezni, hib ali ostalih okoliščin ne zmorejo več doseganjega dela. V članku Odprto pismo Ministrstvu za izobraževanje, znanost in šport se posveti otrokom s posebnimi potrebami, katere je država pustila na cedilu, saj jim pravico do izobraževanja omogoča le v teoriji, medtem ko jim je v praksi enakovredna integracija v vrtčevsko oz. šolsko okolje onemogočena. Prav tako pa je onemogočeno nemoteno delo njihovim spremljevalcem in vzgojiteljem oz. učiteljem, ki na račun spremenjenega načina dela trpijo, ter staršem otrok s posebnimi potrebami, saj njihove težave in potrebe Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport ne jemlje resno. V času vsesplošnega zaprtja zaradi epidemije so vsi nerešeni problemi otrok s posebnimi potrebami s potencirano močjo udarili na plano, staršem otrok pa ni nihče priskočil na pomoč, ko so jo najbolj potrebovali. Teršek pokaže nestrinjanje z vladnimi ukrepi proti Covidu tudi v prispevku (Pravno) pismo ženski, ki želi obiskati svojega moškega, v katerem zapiše, da se mu zdi nezaslišano, da je vlada vzpodbudila koriščenje turističnih bonov, a obenem prepovedala obiskovanje nezakonskih partnerjev oz. jim zapovedala regijske (občinske) omejitve. Stik z ljubljeno osebo pripomore k lajšanju čustvenih stisk in zdravstvenega stanja državljanov, zato bi vsaki vladi moralo biti v interesu, da se tovrstna srečanja ne omeji.

Teršek je v knjigi poleg boja za ustavnost in zakonitost v prvi vrsti izpostavil težnjo po zagotavljanju razumnosti in srčnosti, ki jo v veliki meri premorejo z ideologijo neobremenjeni otroci, kar je še posebej izpostavil skozi povzetek intervjuja z novinarjem Aljažem Vrabcem (članek Strah in tesnoba ne smeta postati epidemija): »Negujte prava prijateljstva, spoštujte sočloveka, berite knjige, prisluhnite naravi in se pogovarjajte s pametnejšimi ljudmi.”

Njegove ugotovitve lahko strnemo v nekaj tez:

1. Prizadevati si je potrebno za uporabo moči argumenta in ne argumenta moči – prebirati, reflektirati, kritizirati in nenehno postavljati vprašanja, četudi le-ta niso po volji politični oblasti in najrazličnejšim strokovnim skupinam. Biti človek z integriteto, aktivni državljan, je pomembnejše kot biti intelektualec.

2. V vsakdanjem življenju je potrebno na vse možne načine v praksi zaščititi najbolj ogrožene skupine ljudi (med katere šteje zlasti otroke, posameznike s posebnimi potrebami, starše, delavce invalide, bolnike in starostnike). Poleg zaščite najbolj ranljivih skupin prebivalstva pa izpostavlja predvsem zaščito pred strahom, zajezitev nasilja, zaščito duševnega zdravja in preprečevanje samomorov, sistem javnega zdravstva, zaščito pravice do dela, izobraževanja in zaposlovanja, zaščito okolja, narave in kulture ter socialne države.

3. Neposredna demokracija ni možna, saj so mase ljudi hitro vodljive in manipulirane s strani številnih medijev in drugih centrov moči, zato si je potrebno na vsakem koraku prizadevati za družbeni konsenz, pragmatične in etične rešitve ter zavzeti distanco do samega sebe: »Človekovi možgani so njegov največji lažnivec, zato nam najbolj laže ravno naš lastni jaz.«

Teršek ponudi tudi razmislek o postmoderni etiki in (anti)politiki – v eseju z naslovom Prepričanost in prepričevanje volivcev: osnove psihologije politike zapiše, da ljudje ne potrebujejo narcisoidnih politikov, temveč odgovorne državnike z integriteto: »Namesto antipolitikov ljudje potrebujejo politike. Namesto političnih estradnikov in mačistov želijo državnike. Namesto abstrakcij želijo ideje, predloge, zasnove in programe. Namesto vprašanj želijo odgovore. In do vsega tega imajo še kako pravico. Tudi kadar tega ne terjajo. Tudi ko na volitvah vztrajajo v lastni samoprevari.« Med viri, na katere se sklicuje, navaja avtorje kot so Graeber David (Utopija pravil), Cialdini Robert B. (Vplivanje), Daniel Gilbert (Spotikanja o sreči) in Zygmund Bauman (Postmoderna etika). Dotakne se tudi medijev, ki so v času protikoronskih ukrepov poročali izredno pristransko, in tako prispevali k še večjemu strahu in negotovosti med ljudmi. Trdno stoji za stališčem, da so s podajanjem gole statistike naredili več škode kot koristi, saj so “izluščili” medicinsko nepreverjene informacije izven vsakega konteksta, ne da bi se v svojih poročilih sklicevali na strokovne analize in raziskave. V članku Memorandum za dostojanstvo človeka – kot osebe zapiše, da je dolžnost RTV in ostalih medijskih hiš naslednja: »Ne gola statistika, ne dvovrstično novičkarstvo, ne golo komentarčkarjenje, ne povzetki tiskovnih konferenc, oblastnih sporočil za javnost in PR frazarjenja. Analize, preiskave, raziskave, sinteze, razlage – VSEBINA. BISTVO. JEDRO.”

Čeprav prispevki v knjigi Boj za ustavnost in zakonitost, ki obsegajo tako članke, objavljene na pravniškem portalu IUS INFO kot tudi najrazličnejše eseje, kolumne in novinarske članke, objavljene v dnevnih medijih, na blogu in na zasebnem Facebook profilu, niso podani po vrsti glede na kronologijo objav ali tematske sklope, pa bralec iz prispevka v prispevek dobi občutek, da je avtor vedno bolj čustven, skupaj z njim čuti, kako trpi osnovno človekovo dostojanstvo in kako se godi krivica vsem, ki želijo ohraniti zdrav kritični um in posluh za sočloveka. Teršek tako na večih mestih poudari svoje argumente s klicaji in z velikimi tiskanimi črkami – v svojem zadnjem tekstu z naslovom Novi biser na ogrlici humanistov se sprašuje ali še »kdo “verjame” uradni medicini, sprevrženim, izmaličenim, deloma neverjetno ignorantskim medijskim nastopačem in nastopačicam, dobro plačanim in zavarovanim, kot bi imeli imuniteto po ustavi …, v belih haljah in brez njih?«

Urednik Rok Zavrtanik se v poglobljeni spremni besedi sprašuje od kod Teršku tolikšna vztrajnost in potrpežljivost, da kljub vsem krivicam in grobim kršitvam ustave, ki smo jim bili priča v zadnjih dveh letih, še vedno vsakič znova pronicljivo zastavlja tehtna vprašanja in podaja kritične premisleke ter jih naslavlja na vodilne politične, zdravstvene in pravne ustanove, od katerih ne dobiva nobenih konkretnih pojasnil. Pri tem dodaja, da smo v tem obdobju priča zgodovinski bitki človeškega stroja zoper človeka, ki mora v sebi obuditi prisebnost, budnost in samoobrambo, sicer mu grozi izumrtje. Naj končamo z nekoliko ciničnim Terškovim uvidom, s katerim odlično povzame svoje ugotovitve:

»In za to gre: za tvegano stavo, da smo ljudje bodisi popolni bedaki bodisi brezhrbtenični prestrašenci, ali pa organizmi s terminalno in vseobsegajočo mentalno osteoporozo, ki se bomo uklonili, ki bomo klonili, se predali in prepustili – tiraniji gole oblasti, nizkotni volji centrov moči in odločanja njihovih marionet ter ukazom globalnega velekapitala.«

Preostali prispevki in literatura na portalu