/ 

Iranski pesnik na festivalu IGNOR

Pooyesh Azizedin – Svet v mestu, IGNOR – Poezija, pesmi, knjige, literatura na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.

Zahvaljujemo se vsem, ki so našo stran podprli z všečkom!

V skupino Svet v mestu so se povezali posamezniki in društva z namenom predstavitve tujih avtorjev, ki živijo in ustvarjajo v Ljubljani. Predstavljene avtorje si želijo aktivneje vključiti v kulturno življenje. V skupini sodelujejo ICORN, Ljubljana-Unescovo mesto literature, Slovenski center PEN in portal Vrabec Anarhist.

Pooyesh Azizedin, iranski pesnik, ki živi v Sloveniji, je svojo poezijo in skupino Svet v mestu predstavljal na 6. večeru festivala IGNOR 26. junija 2021 (Posnetek Mirjam Gostinčar).

Želim si, da bi te neizmerno pogrešal.
Rad bi tiho sedel pred teboj brez vseh »pomiri se«,
da bi videla moj nemir … potem bi se skupaj pretvarjala, da ga ni, in bi bil kot peresce.
Rad bi, da bi me spremenila v pesem,
v pesem, prepolno imenitnih besed,
iz ljudskih, živahnih rim,
iz rahlih vrstic brez okvirov in sten.
Rad bi, da bi me oprala
in me obesila na dolgo vrv za perilo pod soncem, ki ne sije.
Ne bom se posušil,
niti kapljal ne bom,
dokler mi siva bolečina ne izsuši vseh kosti.
Rad bi, da bi me zasejala … zasejala v Nepalu … pod najveličastnejšo steno vršaca Makalu.
Tam gori me boš celega vdihnila
in me nežno zasejala v nedotaknjeni sneg
s parom bronenih bodal v hrbtu
in s parom ledenih sveč osuplosti v ustnih kotičkih.

Tedaj bom zaslišal tvoj klic,
vsaj enkrat, ne da bi po tem hrepenel …
Poklicala me boš in tvoje majhne dlani
se bodo kot bršljan razrasle po betonskih zidinah
in veter mi bo šepetal v zledenela ušesa:
vztrajaj,
drevesa umirajo stoje.

In pokličeš me spet,
odmev razbije tvoj glas na tisoč imen,
se razbesni,
o, se razkipi, o, se razvalovi, o, se razbuči,
o, o, o … ne slišiš me in prsi mi raztrga plaz.

   

Iz angleščine prevedla Katja Zakrajšek

  

*** 

  

دلم ميخواهد دلتنگى كنم
بى اين “آرام بگير” ها مى خواهم آرام روبه رويت بنشينم
تو بفهمى چه مرگم است …بعد به روى خودمان نياوريم و من سبك شوم.
ميخواهم تو شعرم كنى
شعرى با واژه هاى فاخر لبريز
با قافيه هاى بى قرار عوام پسند..
با سطرهای سست بی دار و دیوار.
دلم ميخواهد مرا بشويى
در آفتابى كه نيست روى يك بند بلند ،يك‌بند بی‌آویزی
من اما خشك نشوم.
چكه حتی نكنم.
آنقدر كه از دردی خاكسترى تمام استخوان هايم خشك شود
دلم ميخواهد مرا بكارى … در نپال مرا بكارى… زير بزرگترين نقاب قله ى ماكالو.
تا آن بالا يك نفس مرا بِکشی
مرا در برفی دست نخورده آرام بکاری
با دو خنجر از مفرغ درپشت
و دو قندیل از بهت بر گوشه ی لبانم

آنوقت صدای تو می‌آید
يك بار هم كه شده بى آنكه دلم بخواهد….
صدایم میکنی و دستهای کوچکت
مثل پیچکی از لابلای دیوار های بتنی سبز میشوند
و باد در گوش‌های یخ زده ام نجوا میکند که
پا سفت کن
«درخت‌ها ایستاده می‌میرند»

.و باز صدایم میکنی
پژواك صدايت هزار اسم مى شود
خشم مى شود
…هاى مى شود..هوى مى شود… هى مى شود
…هى …هى…هى…صدايم را نمى شنوى و بهمن دارد سينه ام را پاره مى كند

  

***

  

Sončni zahod
počasen utrip zemlje in brezbrižno mesto
bitka pesmi s potjo, ta oguljeni spor.

Sončni zahod na stopnicah,
ki izginjajo druga za drugo
pod sončno teraso tvojega nasmeška.

In elegija zvonov in ograde
in tvoj ples v senci klavirskih tip tega dvoma.
Tam se dve cipresi sklanjata nad zemljo,
kar pomeni, da odhajaš, in zdaj
poplava tropičij.
Trenutek je brezčasen,
zemlja pod oblakom nemogočih želja
nad okrastim šelestenjem poti do najinega doma.
Toda kam?

In mrtvo mesto,
razjarjeno mesto.
Toda kam?

Prideš na začetek zapuščene ceste, ki ne vodi nikamor.
In ta novica
o mumificiranem pesniku
je pobegnila iz groba njegovega hrepenenja.

   

Iz angleščine prevedel Igor Divjak

   

***

  

غروب
نبض کند زمین و شهر در کما
جدال جاده و شاعر این بحث نخ نما
غروبِ پله‌ها
که دانه دانه جان می‌دهند
زیر ایوان افتاب گیرِ لبخندِ شما
و مرثیه ناقوس و میله ها
و رقص تو بر سایه روشن تردید این کلاویه ها
دو سرو تا شده آنسوترک به روی زمین
یعنی تو میروی و اینک
سیلِ نقطه چین
زمان دوساعتی گذشته از هزار و اندی سال
زمین به زیر ابر وایه‌های محال
به روی خش خش اخرایی را ه خانه
که کو؟
و مرده شهر
شهر مشت

شهر کو؟
تو میرسی به سرِ کویِ بیدرکجایِ بی عابر
و این خبر
که گریخته از گور انتظار خود
مومیاییِ شاعر

  

***

  

Sundown

   
The ground’s pulse sluggish and the city oblivious
The battle of a poem with the road, this worn out quarrel.

Sundown on the stairs
which pass away, one after the other,
under the sunbathed terrace of your smile.

And the elegy of the bells and the fence
And your dance on the penumbra of these keys’ doubt.
Over yonder, two cypresses bent over onto the ground
Which means you leave, and now
a flood of dotted lines.
It’s two hours past a millennium and a few,
The earth under a cloud of impossible desires
Upon the ochre rustling on the path to our home,
But where?

And the deceased city
The enraged city
But where?

You arrive to the beginning of the deserted nowhere street,
And this news
That the mummified poet
Has escaped from his grave of longing.

   

Translated by Sanam Ahmadi

  

***

  

Od mojega neba
do tvojega pogleda je razdalja, ki se pregiba
in je ne more zapolniti nobena pesem tega sveta.
V grlu je kepa, ki se razpira čudežu okna
in niti valovi in pesek je ne morejo utrditi.

Zidovi so raztrgani
od neznanega klica miru, zaveznika norosti.
Pravi, da tu ne bodo ostali,
da je prijateljstvo metulja z zapredkom nezaslišano …

  

***

  

از آسمان من
تا نگاه تو فاصله‌ای پیچ میخورد
که با تمامی اوازهای جهان پر نمیشود
بغضی گشوده در اعجاز پنجره
که
با موج و ماسه هم آجر نمیشود

دیوار را دریده ندایِ نا آشنای سکونی دست داده با جنون
کینجا نمان
پروانه با پیله که دمخور نمیشود

   

Iz angleščine prevedel Igor Divjak

   

*** 

   

From my sky
to your gaze, there’s a distance, twisting,
that all the songs of the world can’t fill.
There’s a lump in the throat, opened at the marvel of the window,
that even waves and sand can’t solidify.

The walls are torn
by the unknown calling of a stillness, hand in hand with madness,
That here do not stay
That the companionship of a butterfly with the cocoon is unheard of.

   

Translated by Sanam Ahmadi

   

*** 

  

Tanki prsti glavne mestne avenije
udarjajo takt
stopinj mimoidočih;
in izkašljujejo sanje.

Dežuje,
z neba dežujejo
moji prijatelji v zaporu.

   

Iz angleščine prevedel Igor Divjak

     

***

انگشتان کشیده چهار راه ولیعصر
ضرب گر فته اند زیر پای عابری که رویا سرفه میکند
باران
باران
دربند یاران

The slender fingers of the city’s main avenue
beat to the rhythm
of footsteps of a passerby,
coughing up dreams;

Raining
It’s raining
incarcerated friends.

   

Translated by Sanam Ahmadi

  

*** 

    

Nihče ne išče nikogar
Nihče ne stresa drevesa
za ramo in ne šepeta
noben mimoidoči ne pokoplje
mrtvega človeka.
Priti na prvi trg,
ki je brez oblike,
mimo mnogih nezapisanih pesmi;
gol kakor veter
na ustnicah, ki ne jočejo,
kazalci, ki nikogar ne usmerjajo
in ne vejo,
da je prišel viharni februar.
Vejo samo, da jih zebe,
in zaprejo koledar.

  

Iz angleščine prevedla Ifigenija Simonovič

  

  *** 

  

کسی به دنبال کسی نمیگردد
کسی شانه های درخت را به نجوا نمی‌تکاند
تشییع نمیکند کسی نعش خیابان را

تا اولین میدان بی فواره بر دوش عابران
انگشت ها بی اشاره به عریانی باد
بر لبهای یخ زده بی فریاد
نمیدانند بهمن امده
تن‌ها میدانند که سردشان است
و تقویم را میبندند

  

*** 

Nobody is looking for anybody
Nobody is shaking the tree’s
shoulders in whisper
Even, no passer-by is ready to bury
the road’s body
To the first shapeless square
Through many handful untold poems;
As bare as wind
On frozen cry-less lips
the pointless fingers do not know
Stormy February arrived,
They only know they’re cold,
And, they close the calendar.

   

Translated by Sanam Ahmadi

 

Poezija drugih avtorjev in avtoric

    
Pooyesh Azizedin – Svet v mestu, IGNOR – Poezija, pesmi, knjige, literatura na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.

      

O avtorju / avtorici
Pooyesh Azizedin je iranski zagovornik človekovih pravic, pesnik in novinar, ki seveda nikdar ni bil član uredniškega odbora. Pri 16. letih je v samozaložbi objavil pesniško zbirko. Večino svojih pesmi je objavljal na dveh blogih, ki sta bila glede na mesto, ki ga ima poezija v iranski književnosti, zelo brana. Več njegovih pesmi je objavljenih v spletnih literarnih revijah. Sodeloval je pri projektu recitiranja klasične perzijske poezije. Bil je član različnih literarnih združenj in je sodeloval pri organizaciji pesniških večerov v Teheranu. Od leta 2001 je bil dejaven v organizacijah in društvih kot so: Društvo za zaščito otrok na ulici in otrok delavcev, Kampanja 'Spremembe za enakopravnost', Odbor poročevalcev o človekovih pravicah, Društvo za zaščito otrok delavcev v Iranu, Društvo Brez meja (ki je bilo ustanovljeno z namenom na miroljuben način prizadevati si za svobodni pretok informacij in enakopravnost beguncev. V Ljubljano je prišel v okviru mreže mest zatočišč ICORN.