Zahvaljujemo se vsem, ki so našo stran podprli z všečkom!
Igor Divjak – Tonja Jelen – Poezija, pesmi, knjige, literatura na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.
Kombinacija poezija Tonje Jelen z verzi Barbare Korun V tišini je vse. / A le v besedi se vse / razpre, ki jih je avtorica postavila kot moto spravlja bralca v paradoksen položaj. Citirani verzi so lepi in nekako pomenljivi, v njih lahko začutimo rast, čeprav so že ti izmuzljivi, ker ne ponujajo nobene nazorne podobe. Če pa temu dodamo še pobalinski karakter ženskega lirskega subjekta, verzi postanejo dvojno izmuzljivi. Nekako ne vemo več, ali se bomo gibali v območju resnega ali šaljivega, fizičnega ali metafizičnega, tišine ali pa celo morda različnih plasti tišine. Pesem tako postane poligon za različne jezikovne igre in rebuse.
Navajeni smo, da je pesem kakor slika. Praznina in tišina sicer sta pomembna elementa poezije, tudi transcendenčni nič poznamo, a pesnik je, kakor se je izrazil Czesław Miłosz zasledovalec resničnosti, zato v tej navadno najprej razbira podobe, ki jih nato besedno svobodno oblikuje in formulira, bralec in kritik pa skušata iz zapisanega najprej razbrati jasno ali vsaj kolikor toliko oprijemljivo podobo, nato skonstruirati njen pomen. Pri tem morata seveda ugotoviti, ali sta čas in kraj dogajanja realistična pa ali pa morda mitološka, sanjska, fantazmagorična. In prav pri tem preigravanju različnih pesniških registrov je Tonja Jelen s svojim pobalinskim pesniški subjektom našla način, kako bralca vedno znova potegniti za nos.
Uvodoma se predstavi kot rahlo fantovsko bitje, tako da nas takoj malo preizkusi na področju teorije spolov: Ne maram petk, / nimam gumic in pentljic / dotiki me zmedejo / in le redko se nasmehnem ob / Dovolite si biti nežni. Že takoj v naslednji pesmi pa nagovor spremeni v 2. osebo ednine, ki se po konvenciji temnega modernizma uporablja za izrekanje zaumnih arhetipskih resnic. Nagovarja moškega, ki je pajacek, kar pa spet ni čisto skladno z eksistencialističnim gnusom, ki ga izraža »Vrat je neuničljiv steber / in iz prsi zeva oglje, s katerim zarišeš rane. Iz popka poganja gnoj, / poln kopriv in v trebuhu se redijo deževniki gnusa.« V skladu z eksistencializmom bi tu seveda lahko šlo tudi za to, da ženski lirski subjekt ali pa morda celo transvestitski subjekt v 2. osebi nagovarja samo sebe zaradi globokega občutka tujosti v svetu. Žanri se kot v kakem filmu Quentina Tarantina začnejo sproti mešati, in že po dveh pesmih smo ostali popolnoma bosi, kar se tiče identitete lirskega subjekta in kakršne koli določljivosti kraja dogajanja.
Se pravi, da bi v skladu z Biblijo in Barbaro Korun na začetku res lahko bila beseda, lahko pa bi bila tudi kura ali jajce. Kak samoten ptič se že najde v razdelku Čudežna dežela, tam pa se spet ne dogaja kaj dosti drugega od impresionističnih vtisov banalnega vsakdana med lizanjem sladoleda: Sušiš neznosnost, / oblečen v tople barve si se / prebudil sredi samotnega drevoreda. Kar pa se tiče besed in podob, ki smo jih terjali od njih, nam v tem delu zbirke pesem z eksplicitnim naslovom Besede ne ponudi drugega, kot splošnih navodil o njihovi rabi in nekakšnih kontur močnih, najbrž mallarméjevskih nohtov. V nizu živalskih pesmi omenimo še tisto o Slonjem rilcu, kjer nikakor ne znamo prav sestaviti metafore iz slonjega in mačjega toposa. Pesnica nam sicer ponudi dve možnosti. Prva je malo bolj metonimična druga malo manj: V slonjem rilcu brni zakopana sla. Premikajo se razpoke in igrajo se mačke. Druga pa se glasi: Tebe pa sedaj čakajo mačje oči, / da z njimi svetiš in zatrobiš z vetrom v prostranost. Zbirka je torej sestavljeno kot niz Svinginih ugank, pri katerih na koncu vedno umremo. Težko bi rekli, da je zbirka bravurozna, je pa še kar bravurozna in vsekakor dober hec.
***
Tonja Jelen o poslanih materinskih pesmih
Občutki med opazovanjem malega bitja, mojega sina, in vse, kar počne, počneva skupaj, predstavljajo skupek navdušenja in občudovanja. Vse to bi strnila v eno samo besedo − materinjenje, ki povzema moje nove pesmi oziroma cikel.
***
/lepota/
odtisi prvih besed
vgravirani v misel
zapisan spomin
pogledam dol
počepnem opazujem
/pazi/ skorajda izrečem
a se ustavim
le tiho čakam
drobni prstki migetajo
raztresejo prostor
vse je v tem delčku
sonce razprši svoje veselje
veje listje ustvarjajo svežino
vlečejo se beli oblaki
nežno strmiš
zmoti te zvok
avto
koraki proti meni
se zibljejo krožijo
in ti pogledaš /mene/
in iz dneva v dan ti pojem
ti si moja mala tiha sreča
***
Koščki spokoja
na čisto bel košček
papirja čečkam
tvoje ime v pomlad
(Ana Pepelnik, nekaj se dogaja tudi pod nebom)
I.
zibljem te
nekaj se res dogaja
/nad nama letijo ptice,
mimo vihrajo žuželke,
redki kolesarji/
vzpenjava se v hrib
za mojim vratom se oklepaš
božaš lase
/kaj mi polzi iz oči?/
prisluhnem vsakemu tvojemu dihu
ne vidim te
samo tipam in varujem
/najina pot je odvisna od mene/
čebljava v svet
najine pesmi so odtenki
spoznanj kaj pomeni bližina
nekaj je zaznati, nekaj kar se dogaja tukaj
zdaj med nama
***
II.
košček je tukaj
list na katerem
rišeš svoje sledi
poteze
rahle
odločaš se med levico
in desnico
negotovo
a zvedavo
izrisuješ
črte
stena pod papir
atelje veselja
izpisuje tvoje ime
***
III.
In tu je res pomlad
traja daleč daleč naprej
za njeno jedro še ne najdem besede
a tu je nekaj kot lešniku podobne oči
odločni potegi roke
razneži nujo bom drugič
zdaj si ti
tu
rabiš me
Objavo je podprla Javna agencija za knjigo Republike Slovenije.
