Ernest Ružič o svojih pesmih
Pesmi, ki sem jih poslal, so nastale v najnovejšem obdobju (letos), ker sem zadnjih nekaj let vso energijo in hotenje vložil v pisanje proze. Zadnji, peti roman ANKA in Kugyjev pogled, je izšel konec leta 2017 pri Mariborski literarni družbi. Prej sem izdal kar nekaj pesniških zbirk pri Pomurski založbi (dokler ni »poginila«), Založbi Franc – Franc (dokler ni ugasnila) in v Literarni zbirki Pavlove hiše štajerskih Slovencev (v nemškem prevodu Daniele Kocmut). JE ČAS POTI je nastala kot pred-slutnja »odhoda«, vendar napisana ne na »solzav« ampak nekoliko humoren ali ciničen način. Če mi je uspelo, ne vem, tako vsaj sem želel. V enem letu je »odšlo« pet mojih prijateljev in dobrih znancev, prvi je »šel« Milan Vincetič, naš Vinci, in tako do številke pet. Vsi so bili »statistično« 10 let mlajši od mene (ki sem 77). MODRIŠ pa je nekakšen »stik« z ljubeznijo, s Hano, mojo literarno »zvezdo«. Modriš je nežen poljski cvet v pšenici, toda od tedaj, ko škropijo njive proti plevelu, cveti samo ob robovih (enako poljski mak), kamor ne seže škropilnica … In. v za-spomin in za-svet bomo prej ali pozneje od-šli vsi, ali nas bodo pospremile ognjene za-okrogle krogle ali fanfare, bom »sporočil« tedaj …
***
JE ČAS POTI IN PRIHAJA ČAS NOČI, KO SE BO PO VORANCA PRIHULILA POSLEDNJA PRIJATELJICA
Čas me je zateglo zadrgnil,
zdaj lebdeče tavam po vesoljih,
se zaletavam v neznance
kot omamljen opitež v drevesa,
ki so čez noč vznika na asfaltu.
Luno sem oplazil na zadnji strani,
kjer je temina gosta in temnejša
kot zapozneli, v ilovico vtisnjen grob,
ki ga je v črke natkala zgubljena urna besed.
Furjasto divje švistnem naprej,
brez vseh zaprek naravnost,
skozi pordečele semafore, mimo vseh luči
tja nekam proti črni, zakoličeni kotanji,
ki hrepeneče pričakuje
objem, poljub in poroko z mano.
Postajava ena in edina večnost.
Vem, draga, nič ne bo,
ljubezen je nekje daleč daleč,
kjer ni zvezd, ne ozvezdij,
kjer tišina odzvanja z leve,
ker se je sonce prikotalilo
v drseč zasvet.
Želim naprej in dalje in še dalje,
kjer se obodasta stena dotika
cvetoče, romantične jablane.
Na suhi, rogovilasti, drhteči veji
čeblja lastovičji par
in si natika večnozavečno ljubezen.
Skoraj bi prezrl,
ubil me je čas in izstrelil nekam nekam;
in sem tam daleč daleč.
Ker je čas poti in kjer je čas noči.
Iz nedokončane abecede,
od tam prihaja, poslednja prijateljica.
***
OGNJENA ZAOKROGLA KROGLA
Prikotalili so mi
ognjeno kroglo
preplavljenih, razsutih črk.
Noč se je natkala na jutro,
ognjena krogla
je žarela namesto sonca.
Dolbem v jedro
prižarjenega zaspomina.
Sestavljam črko po črko,
toda nikjer dreves in vej,
kamor bi jih poobesil.
Prispomin ima luknjičav svod
kjer kraljujejo nikoli zapisane besede.
Klokot pesmi je razpotegnjen
med ozelenele zvezde,
nastajajo obvotleni stavki,
čakam na branje zgodbe,
pokopane preden je bila izpisana.
Globoko globoko, izpod kipečega tolmuna
se potok spodvija proti zaključku.
Podtaknili so mi ledeno sonce,
da ne pregori ljubezen
in odplesali kazačok.
Zoglenelo mrtev kamen
vržem z besedo
in se razsujem v končni nič.
21. junij, 2018
***
MODRIŠ
Kuštravo dekle
čez jutranji rosni travnik
proti zarobku vasi
sanjavo hiti.
Žarki sonca,
drevesa ob podoknih,
omamni ščebet ptic
in hotenje – kam si zatkano?
Lepe pesmi so krhke,
lepe ljubezni lepih deklet so lepe,
le prismuknjen zaspomin
je predrzno zavit.
Pesnik izmišlja zgodbo,
mora iz ljubezni
stkati zanjo, dekle kuštravo,
venec iz modriševih cvetov.
Za 21. marec, svetovni dan poezije
