Marko Kravos – Glosa k pesmi USTA
Zbirka, ki je izšla v Trstu dvojezično v letu 2017, nosi naslov Zlato ustje. Z mojega Brega gledam v izliv, ustje Soče, kjer sonce zahaja. In mi je sladko v ustih, ko čutim, da se tudi sam topim in stapljam. Pesmi iz tega gnezda, še dvakrat več jih je, so tudi v kasneje objavljeni knjigi Kot suho zlato. Tu izpostavljena pesem Usta je še neobjavljena. Naj bo za vzorec pisave, ki sem jo izdeloval 50 let, da sem si lahko v njej privoščil kar največjo »gruzifikacijo« besede: ko se pomen, zvočnost, grafični učinek prepletejo in zgoščajo v sklenjen organizem, ki še pridobiva na večpomenskost in učinkovinah, spregovori, ko se druži z besedili v ciklusu in zbirki. Na odprtost branja nakazuje tudi sklepna beseda pesmi – ki stoji namesto naslova kot prepoznavni znak, ključ do ponovnega branja verzov – po nazaj.
Tako obilen komentar za komaj 41 besed v šestvrstičnici USTA, ob katerih sam ta hip doživljam tole:
a) usta predstavljajo na človeku ženski princip;
b) morda so množinski samostalnik – in ne dvojinski, kot bi bilo za slovenščino pričakovano glede na dvojico ustnic in čeljusti – ker so lina za hrano, čutilo za okus in otip; in še …
c) prek ust oblikujemo sapo in zvok v pomene, v govor z vso njegovo glasovno pojavnostjo; in še…
č) usta so organ za erotične stike, čustvovanja z ljubljen -cem, -ko in z vsem, kar se mi nudi in čemur se nudim.
d) ustje predstavlja stik življenjskega diha in toka z brezbrežjem morja, zlitje z modrino; izvir ob spočetku je moškega spola. Življenje je tekočina med njima. Zato trditev, da so usta α in ω.
***
…
So usta, nikdar ednina, nikoli sama,
so ena in so ona, ωmega in αlfa.
V eni usti bi bilo konec jezika,
zvok se izleže, ko razpre čeljusti,
in obliže razprtje za užitek v dvoje:
ko se noč razčṙni, ko se ona razbéli.
USTA
