Jenkova nagrada – Poezija, pesmi, knjige, literatura na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.
ČESTITAMO KAJI TERŽAN, PREJEMNICI JENKOVE NAGRADE 2019 ZA ZBIRKO KROG (CENTER ZA SLOVENSKO KNJIŽEVNOST, ALEPH, 2018)! POLEG DVEH NJENIH PESMI OBJAVLJAMO TUDI PESMI OSTALIH NOMINIRANCEV: NINE DRAGIČEVIĆ, SERGEJA HARLAMOVA, FRANCIJA NOVAKA IN ZORANA PEVCA.
Jenkovo nagrado podeljuje Društvo slovenskih pisateljev za najboljšo pesniško zbirko zadnjih dveh let. Letos so bili člani komisije Barbara Korun (predsednica), Ivo Stropnik, Andrej Ilc, Nino Flisar in lanskoletni nagrajenec Tone Škrjanec.
KAJA TERŽAN: KROG, (CENTER ZA SLOVENSKO KNJIŽEVNOST, ALEPH, 2018)
Razgled nad jezerom
Vsako jutro je ta negibni začetek
s tišino, ovito v klice
po dihu, hrani, vodi.
Od jutra se trudi, detelj …
ali pa jih je več – ne vem,
koliko udarcev je potrebnih
za udobno luknjo, lastno stanovanje.
Ti ne veš, kako močno si želim
potopiti se v to jezero,
za hip končati
svoje bivanje na površju.
Kjer si vse delim
do potankosti odmerjeno.
To je moje, to tvoje;
moja postelja in omara,
moj prekat za čevlje in
masivna skrinja za hladnejše dni;
vse imam pretaknjeno.
Skoraj, da me ni.
Razgled sem;
imam zunajtelesno izkušnjo jezera.
Najbrž smo opaženi, kadar nočemo.
Utekočinjenje kot klic svobodne volje.
Kdo se utaplja?
Tisti, ki bi radi pomagali, vidijo svet
kot nerazrešen.
Ali niso težave le bitja, ki še niso prispela:
duša, ki se še ni prekrila s primernim.
***
Vodene barvice
Iz sebe si dober,
ob drugem si slab.
Torej?
In lažje bi bilo
samo spati
in ne delati napak.
In ničesar doseči,
da drugi ne vklopijo
zavisti.
In biti skromno
dojemljiv za izhode
v svet nemega filma.
Kjer samo opazuješ
čustva in misli in
širjenje/oženje zenic
in vidiš, kdaj je čas,
tvoj čas, ko ti je
dovoljeno …
Ko ti šilijo barvice
in ti samo rišeš.
In radi to počnejo,
ker si njihov gost.
In gost si – poln
zaupanja.
Kakor napiha veter
kapljice – skupaj
v obliko – v oblak
in je jasno, končno
je jasno, kaj pomeni
slabo vreme.
NINA DRAGIČEVIĆ: LJUBAV REČE GREVA (ZALOŽBA ŠKUC, ZBIRKA LAMBDA, 2019)
Odlomek
Grem, grem, se obujem se oblečem se pravi se zavijem
obtežim, grem ven, vrə
grem, zastajam, postajam grem do vogala zastanem
obstanem se obrnem zastanem se obrnem
postanem skupaj tiščim veke se parijo, še, še se drgnejo
dražijo, še bolj še bolj še
bolj močno se stiskajo mečkajo ovijajo navznoter gledam
predse
korak nazaj se obrnem korak nazaj se obrnem
pomislim skupaj in sam posmeh me je,
se prenesem, obrnem, zasukam, stopim grem nazaj stopim
se obrnem, grem domov
se obrnem v mesto grem, ne grem, nekaj pravi, naj ne, ne
nekaj, ne kaj, nekdo, saj res, nekdo, torej nekaj, ne nekaj,
nekdo, prav, nekdo si pravim ne,
kaj le, mi je, vem, vem, kaj mi je, ko mislim, kaj vse se
lahko zgodi,
in se tudi bo.
piše mi ljubav reče greva ves čas hoče greva, ljubav
preganja vrsto let hodi dol in se pelje gor,
ko jo tako preganja reče ljubi me brzo hodi počasi hodim od
pa do, ko piše ljubav grem po čik mi praviloma pade na tla
zrem si mislim, bi ga pobrala, zunaj gotovo ne bi lizala teh
tal, a kdo ve, kaj vse sem že požrla, pa sem še kar, vidi me
sad, nočem in nočem umret, zato nekoč bo še fina vojna, kaj
le bom če zmagam
…
…
a ko piše ljubav,
a ko kliče ljubav, se javim, ker njen klic pomeni,
da je še živa.
ljubav reče kaj počneš rečem pišem reče o čem, ljubav
mojstrica nemogočih vprašanj,
rečem kaj naj reče kaj, kaj naj rečem pišem, kaj naj reče kaj
boš rečem nič reče kaj lahko rečem kaj naj reče kar zmoreš,
rečem nič, reče greva.
…
…
pretirano me skrbi, ali je živa, ko tako vztrajam, da nikogar
ni, predvsem ne živih, drugih pa kolikor hočeš, a nočem, a
komu mar, preložim na
kadar pač že, rečem pišem o odhajanju, stenah, prisežem,
da sem srečala haushofer, njena stena en sam nateg, le ljubi
se ji ne, meni pa tudi ne, ljubim te.
Rečem šla bi, pišem šla bi, zastanem kam le razpredam,
torej, grem,
rečem šla bi, reče kam le rečem šla bi reče z mano rečem
nič,
šla bi in komaj čakam, da pride.
…
…
ljubav se ne sprašuje, kam, tu je in izigrava sprijaznjenost,
reče naredila sem, kar je bilo mogoče si vrta v glavo tlači
tolažbo,
pa še to si je morala izdolbsti sama do obisti jasno sama
…
…
pokončala jo bom, ljubav, tako ali drugače bodisi z
razkritjem, spominjanjem
vedno znova bodisi z molkom, reče povej, povej, toliko te že
poznam reče,
ve, kaj bom rekla, upa, da bom, da bo končno povedala, da
nima za živet,
upa, da ne bom, da bo rekla, da sva srečni,
ko reče colette ni imela za živet, so pomagali frendi, rečem
ethel ni imela za živet, so pomagali frendi,
reče vidiš rečem kaj reče, ko torej tolaži, ko šele mnogo
kasneje reče
kakšen zločin.
SERGEJ HARLAMOV: MNOGOBOJ MITOLOGIJ (LITERA, PIRAMIDA, 2019)
Somrak glasnikov
moje življenje
ni vredno toliko
da bi zanj
zahteval kakšnega
niti nočem
komur koli dati pooblastila
da stori to
v mojem imenu
ali skozme
toda za to
bi morali pasti
vsi maliki
vključno s tistim
ki si je upal
to izreči
FRANCI NOVAK: VRAČANJE POGLEDA (HIŠA POEZIJE, SONČNICA VSA NORA OD SVETLOBE, 2018)
Pisanje
Vedno si si želel, da bi pisal
nekje zunaj, nekje od zunaj,
dolgo časa si skozi okno sobe
gledal tisti hrib iz deževnih ploskev,
z modrikastimi potezami vetra
na pobočjih in tihim šumenjem
gnezd in oblaki, ki so pošev
legali na drevesa.
Dolgo – ure ali stoletja – si čakal,
potem si se kar naenkrat znašel
prav tam, na pobočju hriba,
pod drhtečimi, rdečimi smrekami,
izdolben v hlad in veter
in razmršeni vonj gozda.
Zdaj so tvoje noge majhne kot noge
mravelj, ko stopaš iz sobe v sobo,
iz nadstropja v nadstropje dreves.
Na blatni gozdni poti, v mehkih, črnih
tleh, je globoko odtisnjena jelenova
stopinja, a vidiš, da je jelen že tu,
poln in cel, da negibno stoji pred tabo –
obenem sta tu stopinja in iz nje
vznik telesa, ki pušča odtis.
Na vrhu hriba pogledaš v dolino, navzdol,
v tistega, ki gleda skozi okno sobe in nekaj
piše, kot iz sebe; vidiš, da ima od sonca
slepe oči. A ti tu ne pišeš, tu, kjer stopinja
ves čas postaja telo, le tvoja senca
polzi po pobočjih do hiše, do okna,
v oči tistega, ki gleda skozi okno
in z izbrisom temnega hriba v srcu
lega spat.
ZORAN PEVEC: KAKO POSTATI NIHČE (LUD ŠERPA, 2018)
When Death Comes Around*
Ni lahko biti Nihče,
ko pride Smrt naokoli.
Za to se je treba potrudit.
Ni lahko biti garjav pes,
Buda na nočni omarici,
upornik v oblastni strukturi,
vzorec na preprogi kognitivista,
Hondina umetna noga,
noč sredi dne, glas v tišini,
črka v besedi, beseda v pesmi.
Ni lahko biti Hegel ob Kantu,
Patti Smith ob Bobu Dylanu,
Pevec ob Geoffreyju Hillu.
Ni lahko biti Človek na Splavu meduze,
kača v Bibliji, Jezus na križu,
Eva ob Adamu, Adam ob Evi,
Hamlet v Shakespearovi drami.
Ni lahko biti rojen, zato da umreš.
A je lahkotno (p)ostati Nihče,
ob vseh, ki hočejo biti vse.
*Parafraza naslova zadnje pesmi, ki jo je Johnny Cash posnel pred smrtjo, When the Man Comes Around.
(Posnetki Igor Divjak)
Poezija drugih avtorjev in avtoric
VŠEČKAJTE, KOMENTIRAJTE ALI DELITE PRISPEVEK TUDI V VRABČEVEM FB OKVIRJU:
Jenkova nagrada – Poezija, pesmi, knjige, literatura na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.
