Podaja skozi vesolje

Dragi moj,

še vedno na bolniški, pa vseeno pišem, medtem ko se borim s to boleznijo, ki je morda celo posledica tega, da ves čas pišem, preveč pišem, ali pa sem preveč pisal, ko bi moral početi kaj drugega, recimo poslušati glasbo in se posvečati vadbi, skratka skrbeti zase; tako pa sem veliko sedel in se manj razgibaval. Kako najti balans med pisateljsko negibnostjo in aktivnostmi, s katerimi je moč ohraniti vsaj kanček tiste prave forme, s katero se je lažje prebijati skozi dnevno rutino? Tega ne znam več dognati. Kako le, saj niti tega ne vem, kako se tej bolezni sploh pravi: no, nekateri so jo poimenovali izgorelost, dokler niso ugotovili, da sploh niso izgoreli, ker se izgoreti do konca ne da, razen če ne izvedeš ritualnega samosežiga in pošlješ v nebesa vse papirje, ki jih še nisi popisal. Temu se pravi izgoreti. A kaj, ko se to ne izplača. Zato bi to bolezen raje poimenoval bolezen obstoja! Saj veš, nekateri samo obstajajo in jim je to več kot dovolj, drugi spet se morajo trudijo, da obstajajo, tretji pa se s tem obstojem neprestano borijo, kot bi res šlo za reševanje vrste in golo preživetje le te. Vidiš, meni se že dolgo časa ni posrečilo, da bi zgolj obstajal, brez vsega tega boja, ki sodi zraven in s katerim se nekateri celo hvalijo, oziroma ga glorificirajo, o njem celo pišejo hvalospeve ali pa žalopojke; sploh zadnje čase je takšnega mučenja za goli obstoj res na pretek in tudi knjig z vsebino, ki je tistim, ki zgolj obstajajo in se iz dneva v dan uspešno pretvarjajo, da so srečni, ker vedo, kje se sreča kupuje, nepotreben opomnik, na to, da življenje ni samo golo zadovoljevanje lastnih potreb. Jebi ga, nihče noče biti tisti, ki opozarja druge pred nevarnostjo, ki nam preti, ko se enkrat spustimo na trda tla in nas ta naš obstoj z vso silo udari tam, kjer najbolj boli. Ker vsi vedo, kako naporno je pridigati gluhim ušesom, ki nočejo slišati, razen če nisi v službi višjega smotra. Sam zaenkrat še nisem tam in moja fizična prezenca še vedno kljubuje duhu, ki se hoče očitno osvoboditi nepotrebnih bremen. Do kam? In koliko časa še? To so ta vprašanja, ki ubijajo – počasi a zanesljivo. Če jim dovoliš, da ti pridejo do živega. Saj, če pa jim ne, spet nisi storil ničesar. In se vrtiš v krogu, ki je podoben pisanju brez smotra, brez jasnega namena, in navsezadnje, tudi brez rezultata. Ker nekaj mora ostati zunaj te strašanske peze pisanja, tega večnega pretakanja iz temelja v neutemeljene domneve o jasnosti obstoja, ki se ves čas zamegljuje pred našimi očmi, nekaj, kar lahko pomaga drugim, ki nimajo niti najmanjše možnosti, da se izmotajo iz tega boja brez milosti. Tako kot nimajo enega samega poslušalca, ali pa bralca, kot ga imam na srečo jaz, ki sem tudi začel s temi pismi, ravno zato, da povežem dva svetova v enega in pomagam vsem tistim zunaj, ki so izgubili stik z edino praznino, ki si jo delimo vsi skupaj.

In sem spet pri Muanisu Sinanoviću, najinem pisateljskem kolegu, s katerim sva tudi začela to najino dopisovanje, saj se še spomniš tistega njegovega verza: »kajti podaja soigralcu je komet, ki drvi skozi vesolje«. Gotovo se ga! Jaz ga ne bom pozabil, tako kot ne bom pozabil, zakaj sem vse skupaj začel in tudi tega ne bom pozabil, da ne smem odnehati, pa če me obstoj še tako kruto pritisne ob zid. Brez podaj ni igre in nihče ne more vsega sam.

Mimogrede, si opazil, da Dallas že nekaj časa zmaguje brez Dončića? Misliš, da ga kaj stiska, ko vidi, da ga ne potrebujejo? Da jim gre čisto dobro tudi brez njega. Tako kot stiska nas, pišoče, kadar preveč odlagamo ali ne napišemo tistega, kar bo slej ali prej napisal nekdo drug namesto nas – če ni bilo vse že zdavnaj napisano. Slednje je še bolj verjetno. Kakorkoli že, meni se ne zdi, da ga kaj stiska. Gotovo je vesel, da soigralci zmagujejo, medtem ko lahko sam počiva in celi stare rane. Ker tudi on se je prevečkrat boril takrat, ko bi bilo morda bolje, da se ne bi. O tem govorim. In tudi ti se sprašuješ, ali ne boš morda nekoč obžaloval, da si igral prav vse tekme, pomembne in manj pomembne … navsezadnje je bila povsem nepomembna tekma usodna tudi za Dražena Petrovića, ki je šel iz Amerike, poškodovan igrati za svojo Hrvaško, in to proti naši Sloveniji, ki je za nameček takrat še zmagala. Pred časom sem šel gledat film Dražen in bil edini gledalec v dvorani na zadnji nedeljski projekciji; toliko o tem, koliko ljudi se še spominja enega največjih jugoslovanskih košarkarjev. Ampak njegova podaja še vedno drvi skozi vesolje in nekdo jo bo vedno ujel.

Omenjaš mojo sošolko in kasnejšo profesorico s faksa, Đurđo Strsoglavec, s katero sta prevajala, no, poskušala prevajati srbskega pisatelja Slavoljuba Stankovića, ki je dejal Dišem kad pišem – tvoj prevod je Pisalo je moje dihalo. Našel si rimo in ohranil pomen, to pa je bilo tudi največ, kar si lahko naredil. Original je preprosto nedotakljiv, sploh za naju, ki dihava v tem jeziku in ga imava tako rekoč pod kožo. Ne gre za razumevanje, temveč za občutenje. In kako ohraniti to občutenje, ki ga imajo te besede v srbskem jeziku? Težko! Tega se še kako zavedaš, zato ne moreš biti zadovoljen, tudi ko se zdi vse na mestu. Tudi sam nima boljšega prevoda od tega, vsaj ne v tem trenutku. Boriti pa se ne morem, vsaj ne zdaj, v takšnem stanju. Očitno mu pisanje daje zrak, ga rešuje, tako kot tudi naju, pa čeprav se vsaj jaz tega premalo zavedam.

Drugače pa je hudič s tem najinim maternim jezikom; tudi sam se že nekaj časa pripravljam, da bi napisal kaj v njem, pa se še nisem spravil. No, nekaj malega mi je že ušlo izpod peresa, in je že moč brati v mojem drugem romanu Dnevnik čuvaja. Gre za pesem, ker si kaj več od tega še ne drznem. Sem pa že med pisanjem opazil, kako sproščen sem in kako mi gredo besede zlahka na papir, kot v tistih prvih dneh pisanja, ko se nisem prav nič belil glave s slogom pisanja. Ko sem samo pisal, ne pa boril s pisanjem. Ko zdaj razmišljam o vsem skupaj, se mi dozdeva, da sem v materinščini bolj neposreden, skorajda poskočen; kot bi se v tem bosanskem surogatu osvobodil tiste domačne melanholije in otožnosti, ki se me oklepa v Slovenščini … kakorkoli že, povsem razumem tvojo zagato glede prevajanja … zadnjič sem bil v kinu, popolnoma sam sem gledal film o Draženu in me je presenetilo, ko sem ujel prevod besede klipan, ki jo je prevajalec spremenil v kreten … ni mi šlo skupaj, sploh zato, ker je klipan dejal starejši brat svojemu mlajšemu bratu, torej Aca Petrovič, takrat že znan košarkar, svojemu bratu Draženu … ta primer navajam zato, ker je ekletanten primer razhajanja teh dveh jezikov … klipan je res težko prevesti v slovenščino, vsaj ne tako natančno, kot bi to zahtevala stroka … ker kdo je sploh klipan in kaj je klipan … vsem se nam zdi, da vemo (govorim o naši generaciji), nihče pa ni povsem prepričan … tako kot sam vem, da Aca ne bi rekel Draženu kreten, ker je to navsezadnje žaljivka, ki bi jo težko prisolili svojemu bratu, vsaj ne tako občutljivemu … in Aca je vedel, da je njegov mlajši brat občutljiv, zato ga je tudi hotel odvrniti od krutosti košarkarskega poklica … Jedi govna, bi mu morda odvrnil Dražen, če bi slišal, da je kreten in to od lastnega brata … ker kreten v najinem maternem jeziku nima v sebi nobenega popuščanja … kreten bi rekli in se naslajali, je pel B.B. v svoji pesmi Možgani na asfaltu … pač, takšen jezik ni najina domovina … poznava vulgarnost, a se z njo ne moreva poistovetiti … tako se mi zdi, da je tudi pri meni … razen takrat, ko jo zapoje Đoni, v kakšni pesmi, kot je denimo Svjetska Lada … puši, puši svjetska Lada … vidiš, spet Đoni, ne gre brez njega, kot ne gre brez Krleže, Ujevića, Selimovića, Crnjanskog, Kiša in toliko drugih.

Nekaterih stavkov preprosto ni moč ustrezno prevesti in bi jih nemara bilo celo bolje pustiti pri miru, če bi bilo to seveda možno … recimo tistega, ki ga je Aca namenil Draženu, ko ga je ta v obupu spraševal, kako to, da ne more zadeti, če pa vse počne tako kot on: »Jer ti je previše stalo! (Ker ti je preveč do tega)« Vse bolj se mi zdi, da je bila to od nekdaj tudi moja težava, ki je nisem znal ali mogel odpraviti z mukotrpnimi treningi, kot je to uspelo Draženu. Ostal sem tisti, ki mu je »previše stalo« in nič več kot to. Včasih sem to zamenjeval s čustvi, ki to skoraj po pravilu niso bila moja, ali vsaj ne povsem moja, vse prevečkrat sposojena, predelana, ali že kar izdelana v kakšnem od laboratoriju uspešne pop kulturne produkcije. Tudi o tem piše Muanis, ki ne prizanaša ne sebi ne drugim in knjiga Vse luči zagotovo ne bo ena tistih, zaradi katerih bo vse več smeti, ki jih nihče noče odnesti, ker bodo luči iz nje gorele še dolgo potem, ko jo bomo zaprli in odložili na knjižno polico.

Še dobro, da lahko berem, to vsaj ne zahteva tolikšnih naporov, če seveda ne gre za slabo knjigo, to pa je druga zgodba, saj ne veš, kaj storiti, kadar naletiš na takšno; jo brati naprej, čakati na pravo podajo, ali jo preprosto vreči v koš, predno bo prepozno.

Berem lahko in to je že nekaj. Mar to pomeni, da mi gre na bolje. Morda. Ali pa sem le zbral takšne knjige, ki jih lahko smatram za zdravilo, takšne, ki bi jih morali dajati na recept, takšnim ubogim dušam, ki so ostale brez opore, brez pravega zavedanja, zakaj je temu tako. Takšnim, ki jih v svojem fikcijskem eseju obdeluje Muanis, ko nekje zapiše: »Pod okriljem zabave so vsi enaki in ni se ti treba prepuščati eksistencialnim dilemam, lahko jih zgolj odlagaš, iz meseca v mesec in leta v leto, od mladosti do starosti.«

Kako jasno povedano, brez olepševanja in okraševanja. Koliko časa sem to počel? To, o čemer piše! Koliko nepomembnih tekem sem pogledal, da bi se izognil takšnim dilemam? O tem sem hotel pisati in ti govoriti. Ker v tem je vendarle neko upanje …

Ko pišem, diham!

Pozdravljam te in pogrešam!