Petra Koršič – Vesna Liponik – Literatura, kultura in družba na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.
Zahvaljujemo se vsem, ki so našo stran podprli z všečkom!
Pesem po mojem izboru
O pesmi privezan na verigo in drugih pesmih iz knjige Vesna Liponik: Roko razje. Ljubljana: Škuc, 2019 (zbirka Lambda).
privezan na verigo
ko je sam
čaka drugega
privezan na verigo
ko ni sam
želi da drugi
odide
Iz pesniškega prvenca Vesne Liponik Roko razje izpostavljam pesem na strani 36. Ker je za to knjigo pomembna sopostavitev krajših pesmi oziroma pesniških odlomkov/okruškov, menim, da je za razumevanje pesmi in kritiško branje pomembna/ključna kontekstualizacija dela znotraj celote. Zato izpostavljeno pesem berem »z jezikom« skozi kritiko knjige kot celote.
Na kratko: Prvenec že z naslovom nakazuje na izbrano tehniko, pesniški postopek, dominantno tematiko – gre za glagol razjedati. Do kosti vnetljiva erotika je način dojemanja sveta in drugega. Erotika je pesniški postopek, ki razkriva modus vivendi in modus operandi te poezije. Velelnik, morda celo želelnik »sleci«, »sleci se« pove o jedki, lapidarni, natančni, zgoščeni, predvsem pa eliptični, redukcijski pesniški govorici več kot mnoštvo besed. Odstavljati, odlagati s sebe, do golote, ne do živega, temveč do kosti – v kosteh, v kostnem mozgu, se namreč proizvaja kri. V poeziji Vesne Liponik se slačijo besede, ker se brezsramno klečeplazno udinjajo zaresnosti, resnici, izkustvu, posamezničinemu odtisku v svetu danes in tu. Izbrani postopek pesnica dominantno obvladuje, tako da ji je še najbolj intimno doživetje substrat za pesem, ki zaživi kljub besedni okleščenosti in vsebinskim razjedam, pravilneje: zaživi prav zaradi njih. Beri z jezikom, beri skozi jezik.
Na malo manj kratko: Vesna Liponik že z naslovom Roko razje nakazuje na izbrano tehniko, pesniški postopek, dominantno tematiko – gre za glagol »razjedati«. Pomeni se kar zvrščajo. Z grizenjem uničevati. Razjedati je v prenesenem pomenu uničevati. Razjedati pomeni tudi s kemičnim delovanjem povzročati, da je kaj poškodovano. Ekspresivno pa pomeni razjedati vznemirjati, mučiti. Pesniško knjigo podkrepi na naslovnici, za uvod in za konec risba Ive Tratnik z razjedanje, okostnjaki, kar nam sugerira: do kosti. Do kod torej seže jedka, lapidarna, natančna, zgoščena, predvsem pa eliptična, redukcijska pesniška govorica pesnice slovenistke Vesne Liponik?
»humor
neko noč
v sadovnjaku
zagledam
svojega očeta
kako leži
zasajen v drob
manjkajoče jablane
in iz njegovega
razparanega hrbta
poganja
krastavo skrivenčeno
deblo
ker se pri tem smehlja
vem
da bo celotno stvar
obrnil na hec«
(Roko razje, str. 7)
Od humorja, s katerim se knjiga odpre, in sicer s pesmijo z naslovom Humor, v kateri ima poleg govorke glavno vlogo njen oče. Kakšen je humor? Jedek, razjedajoč. Z njim pesnica izniči sleherne klice sentimenta. Vendar s tem še zdaleč ne izniči poti za bralkino/bralčevo vživljanje, empatijo. Kot rečemo ljudsko, da bolečina razjeda, tako besed zreducirana govorica zarezuje v bralko/bralca. Od humorja in očeta do simbolične smrti očeta v razdelku Kište, v katerem je največ prostora za ženske: mater, hčerko, jablane, jabolka in kište ter gnilobo. Uvodni pesmi Humor sledijo štirje razdelki: Posegi, Raz grabež (ki je posvečen živalim in v katerem je objavljena tudi izpostavljena pesem, stran 36), Sleci, Kište. Vmes pa vnetljiva erotika.
Erotika ima večji pomen od dvojinske, ljubezenske erotike. Erotika v poeziji Vesne Liponik je način dojemanja sveta in drugega. Erotika je pesniški postopek, ki razkriva modus vivendi in modus operandi te poezije. Velelnik, morda celo želelnik »sleci«, »sleci se« na straneh 59 in 60 pove o ti poeziji več kot mnoštvo besed. Odstavljati, odlagati s sebe, tako že v naslovu ima besede »razje« za koren »raz«, kar pomeni brez, npr. razoglav, raz tudi kot raza, kot brazda. Torej odlagati do golote, ne do živega, temveč do kosti, v kosteh, v kostnem mozgu, se namreč proizvaja kri.
V poeziji Vesne Liponik se slačijo besede, ker se brezsramno klečeplazno udinjajo zaresnosti, resnici, izkustvu, posamezničinemu odtisku v svetu danes in tu. »ostane / preveč / oči preveč v oči« (roko razje, str. 44) Prav zato, ker stavi na posamično, je Vesna Liponik ena izmed slovenskih pesnic, ki širi prostor poezije. In sicer tako, da jemlje predpesemsko, tisto, od koder pesem vznika ali dobi navdih, iz svojega lastnega okolja. Obenem tudi vse to vnaša v poezijo, kot razširitev tematskih obsegov poezije: bodisi istospolna ljubezen, odnos med človekom in živaljo ter drugimi bitji, posedovanje, lastninjenje (npr. zaključna pesem v knjigi), fizično delo in aktiven stik z naravo. »vzela sem si prostor // toliko da mi ne pada iz ust« (roko razje, str. 21)
roko razje je zlogovani, črkovani notranji apel po osvoboditvi, takoj ko je utesnjujoče. Utesnjenost pa preti na vsakem koraku, saj je dandanes toliko videza in pozornosti usmerjene nanj. Izbrani postopek (razjedanje, abstrahiranje) pesnica dominantno obvladuje, tako da ji je še najbolj intimno doživetje substrat za pesem, ki zaživi kljub besedni okleščenosti in vsebinskim razjedam, pravilneje: zaživi prav zaradi njih.
Preostali prispevki in literatura na portalu