/ 

Pesem Saše Pavček uliva srce

Petra Koršič – Saša Pavček – Poezija, romani, knjige, literatura na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.

Zahvaljujemo se vsem, ki so našo stran podprli z všečkom!

Saša Pavček: Zastali čas. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2021.

Po pesniškem prvencu Obleci me v poljub (2010), ki je izšel tudi v španščini in srbohrvaščini, je leta 2021 Saša Pavček postregla z drugo pesniško zbirko z naslovom Zastali čas. Vsebinsko so pesmi umeščene v večplastno dojet zastali čas (koronske omejitve, smrt, prekinjeni odnosi …). Tako se med priklonom prababicam in močnimi žalostinkami za mamo ter med zatočiščem v naravi in iskanjem njenih vzporednic s človekom, o čemer pesmi govorijo, pno nerazvezane vezi, ki so zastale in »otrple v času« in jih zdaj beremo v pesmih. Pesem je, kakor preberemo v knjigi, »pika na obzorju /…/ vedno bolj srce«. O zastalem času, ki je po mojem mnenju tudi drugo ime za ljubezen, in o nagibanju k ravnovesju zdaj in tu sem razmišljala ob branju knjige Založbe Mladinska knjiga, ki je pod uredniško taktirko Andreja Ilca knjigo pospremila z ilustracijami Mateje Kavčič. Te z natančno upodobitvijo rastlin, shranjenih v zreli dobi v herbarij, ustrezajo likovni upodobitvi naslova Zastali čas.

Saša Pavček je priznana dramska in filmska igralka, esejistka, dramatičarka in profesorica na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo. Kot igralka je prejela več nagrad, nagrado Prešernovega sklada (2000), Vesno (2011), Borštnikov prstan (2017). Je avtorica pravljice Zakaj je polje jezero (Miš, 2014, 2020), pesnitve Rumi in kapitan (Miš, 2018) in slikanice Miška ima roza očala (Miš, 2021). Njene drame so v knjigah Čisti vrelec ljubezni (2003), Na odru zvečer (2005) in Na valovih (2019). Leta 2021 je bila drugo leto zapovrstjo nominiranka za pesniško nagrado Fanny Haussmann, leta 2022 je prejela Župančičevo nagrado mesta Ljubljana. Pri Mladinski knjigi je v letu 2022 objavila knjigo spominov in portretov iz gledališkega sveta z naslovom Živi ogenj gledališča.

Nekaterim gledališkim kolegom (Jerneju Šugmanu, Ivi Zupančič, Dušanu Jovanoviću, Ivanki Mežan) se je Saša Pavček priklonila tudi v obravnavani knjigi, in sicer v petem razdelku z naslovom Geste in katarze. Svet gledališča je kljub kompleksnim osebnostim večine igralcev svet orkestra, povezav. Gledališko delo domuje na odru in odnos med igralci in obiskovalci je vedno najprej skupinski, šele naknadno se gledalcu iz množice izlušči posameznik. Tudi v teh pesmih se opazi, da se igralci med seboj podpirajo, si pripadajo, se imajo res radi. In ne moremo spregledati prisrčnosti. Na drugi strani pa je pesniški svet mnogo bolj zindividualiziran. Pesniška komunikacija, torej komunikacija pesnika s poslušalcem, bralcem, ustreza sestopu z odra in pri pesniški komunikaciji gre za osebni nagovor, nagovor iz oči v oči vsakega od poslušalcev, ali drugače: bolj ko je stik oseben, intimen, globlje seže … K temu stremi pesem Saše Pavček. In to najintenzivnejše doseže v pesmih o mami.

Pesem je »pika na obzorju /…/ vedno bolj srce«, preberemo v Zastalem času. Ta se pne, če strnem svoje branje zbirke, na eni strani med priklonom prababicam (pesniškim predhodnicam) in žalostinkami za mamo ter na drugi strani med zatočiščem v naravi in iskanjem vzporednic s človekom in njegovimi bližinami. Knjiga je priča ljubezni, ta se, z avtoričinimi besedami, udejanja kot »nerazvezane vezi«, in sicer po tem, ko so ljubljeni in bližnji umrli, vezi so zato zastale, otrple v času. Zastali čas je torej drugo ime za ljubezen.

Izstopajoča v knjigi Saše Pavček je pesem Hči. Gre za presunljivo in razgaljajočo pesem. Bolj kot avtorico, razgalja bralko, bralca. Postaja vse bolj gol. V pomenu avtentičen, nenarejen. Prepričana sem, da je prav iz stanja, ki ga pri bralcih povzroča, tudi nastala.

Saša Pavček: Hči

Bila sem samo gostja v tvojem življenju, mama.
Zato sem ga tako spoštovala.
Bila sem ptica,
ki plašno seda v tvoje krilo –
zlomljena perut, pripravljena za vzlet.

Tu in tam sem ujela zrnca, ki so padala iz tvojih rok.
Pridne roke, zgarane roke, iščoče roke.
Vedela sem, koga iščejo.
Vedela, da to nisem jaz.
Bila sem strah.
En sam trepet,
da ne kloniš mama,
da ne bom zmogla ustaviti lave iz tvojih oči.
Dvigovala sem te, jaz, otrok.
Omamljeno telo, telo brez mišic sem poganjala v korak,
držala svod tvoje bolečine.
Nisem te odrešila.
Bila sem samo hči.
Gostja v domu tvoje materinskosti.

Pogosto in že dolgo razmišljam, kaj je pesem, ki ima bralce. In, na drugi strani, kaj je pesem brez bralcev. Pesem, ki ima bralce, počasi postaja pesem, ki je brez avtorja, je sama, samosvoje živi, tudi pri drugih, je po malem od vseh, ki jo berejo. Iztrgan citat »pika na obzorju /…/ vedno bolj srce« mi ponuja odgovor, kaj je pesem Saše Pavček. Te pesmi imajo bralko, bralca. Te pesmi imajo srce in nekatere v srce sežejo globoko. Sintagma »ravnovesje zdaj« pa mi ponuja odgovor, kakšne postajajo njene pesmi. Iz novejših pesmi veje naraščajoča reka, ki ima vse večjo moč. Menim, da se prav iz notranjega ravnovesja fizično in mentalno telo sprosti in napravi kanal za pesniški glas. Njene pesmi postajajo vse bolj globokosežne.

Poezijo pogosto pišemo iz sebe, le redko si izposodimo masko in nastanejo pesmi maske, ki govorijo iz ust mitoloških, literarnih ali drugih bitij, ki niso mi sami, pa čeravno govorijo prav o nas ljudeh, celo nas samih. Drugače pa je v gledališču. Pri vsaki novi predstavi stopi igralka ali igralec v novo vlogo oziroma med vajami ustvari dramski lik. Morda gre za kakšno sorodnost … Pred kratkim je Saša Pavček ustvarila lik Device Marije v predstavi #punceinpolpunce v mali Drami. Lik je pravzaprav kip. Gre za tako psihično kakor tudi fizično zahtevno vlogo, saj je pomembno, da igralka kip upodobi, torej da postane kip in da ta kip seva … Z veliko tišine.

In tišina je tudi med besedami in okoli njih v najkrajših pesmi. Morda pa je bila med koronskim pogrešanjem občinstva za igralko Sašo Pavček pavza s poezijo celo blagodejna … Ali so kratke pesmi, nekaj takšnih je v Zastalem času, najprimernejša oblika sporočanja za naš čas (tudi na družabnih omrežjih), si lahko odgovorite sami. Zame najmočnejše knjižno jedro predstavljajo pesmi razdelka Žalostinke za mamo. Za konec pa naj bo ena od kratkih pesmi iz četrtega od petih razdelkov (1. Zastali čas; 2. Luč breztežna; 3. Žalostinke za mamo; 4. Korzet besed; 5. Geste in Katarze), ki je naslovljen Korzet besed: »Pesnica je krvodajalka.«

Objavo je podprla Javna agencija za knjigo Republike Slovenije.

 
    
Petra Koršič – Saša Pavček – Poezija, romani, knjige, literatura na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.
O avtorju / avtorici
(fotografija David Verlič) Petra Koršič se ukvarja s poezijo v več poklicih znotraj sistema literatura. Deset let je bila kritičarka na Radiu Študent, avtorica oddaje Rimo v eter – rimo v veter, članica revije Literatura (2004–2013), sourednica in lektorica zbirke Prišleki (2007–2013), moderatorka (2005–2014) ter selektorica (2006) festivala Pranger. Uredila in lektorirala je več knjig (LUD Literatura, MK, CZ, Poiesis). Je članica upravnega odbora Društva slovenskih literarnih kritikov ter žirije za nagrado mira Slovenskega centra PEN. Od 2005 do konca 2019 je koordinirala Literaturo v živo pri LUD Literatura. Je avtorica ciklov: AD HOC, Prevod na oknu, Kritika do nacga, Na pesniškem tandemu, Prostor v/in pesmi, Nova knjiga skozi kritiko; izvaja jih v Trubarjevi hiši literature (Mestna knjižnica Ljubljana). Od 2013 objavlja poezijo v literarnih revijah in na Radiu Slovenija. Maja 2017 je pri Mladinski knjigi izšel njen (julija 2017 ponatisnjeni) pesniški prvenec Furlanka je dvignila krilo. Predstavila ga je doma in tujini (Padova, Trst, Pulj) ter ob glasbi (Zlatko Kaučič, Boštjan Simon idr.); skladateljica Ingrid Mačus je na njeno poezijo skomponirala več skladb. Njene pesmi so prevedene v ital., hrv., angl., špan. in mak. jezik. Bila je gostja festivalov Sanje v Medani, Lirikonfest, Mlade rime, BCMF, Fare voci v Italiji, U mreži stih II na Hrvaškem in dvakrat finalistka Pesniškega turnirja. 2016 je prejela Lirikonfestov zlat za najtehtnejši esej. S ciklom Predaleč grem, ko grem preblizu (Enheduanna) je bila nominirana za nagrado Fanny Haussmann 2019. Novembra 2019 je izšla njena pesnitev Bog z mano pri založbi KD Hiša poezije (v okviru razpisa Sončnice 2019).