Dve Veronikini nagrajenki 2023 – Miriam Drev in Iva Jevtić

Leta 2023 sta bili podeljeni dve Veronikini nagradi. Miriam Drev je postala Veronikina nagrajenka s knjigo Zdravljenje prednikov, Iva Jevtić s knjigo Milost. O čem govorijo nagrajene pesmi? Kaj je milost? Kaj zdravljenje prednikov? In ali milost dosegamo, ko zdravimo in pozdravimo prednike? Ta vprašanja so se mi odpirala ob branju obeh zbirk.

»V času bivanja na morskem dnu so bitja srkala svetlobo, ji sledila, da bodo laže splavala navzgor,« zapiše Drev na strani 41. Miriam Drev je pesnica, pisateljica, književna prevajalka, avtorica številnih kritik in spremnih besed. Strokovna komisija je v utemeljitvi nagrade izpostavila »bogato podobje« in zapisala, da »sodi zbirka med pomembnejše v produkciji sodobne slovenske poezije« ter da se v »skorajda albumskem spoju podob preteklosti in sedanjosti razpirajo mesta, ki v podrobnostih razkrivajo vso resnico – in bolečino – bivanja«. Nagrajena knjiga poezije Zdravljenje prednikov, šesta pesniška zbirka Miriam Drev, je sestavljena iz štirih sklopov besedil: Zdravljenje prednikov, Dvojni obroč, Miza iz melamina, Divjina. Kljub temu da je Miriam Drev tudi prozaistka, se je tokrat odločila, da v preteklost ne pronika romaneskno, ampak pesniško: spomine ob odprtosti za izzive današnjega trenutka oživlja poetsko in včasih bolj eksplicitno memoarsko, spominskim drobcem se često primeša misel, spoznanje, znanstven izsledek ali modrost.

»So ptice, ki jih jemo, in tiste, ki jih gledamo leteti, krilate, hitre ptice, ki kljuvajo možgane, in neme in počasne, priklenjene ob tla,« zapiše Jevtić na strani 20. Iva Jevtić je pesnica, prevajalka in literarna teoretičarka. Po magisteriju iz angleške književnosti v tujini je leta 2008 na Filozofski fakulteti v Ljubljani doktorirala iz literarnih ved na temo srednjeveške mistične književnosti. Redno prevaja dela s področja humanistike, jezikoslovja, družboslovja in zgodovine. Po prvencu Težnost (2005) je Milost njena druga pesniška zbirka. Strokovna komisija je nagrado utemeljila takole: »Divje čipke bi lahko bila metafora za pesmi celotne zbirke oziroma za večino lirskih skic, prepletenih s pripovednimi zasuki in esejiziranimi podobami tako, da stkejo različne plasti v novo, občutljivo estetsko tkanino. Pesmi v zbirki Milost iščejo vrzeli, ki jih lahko zapolnijo le dovolj občutljivi bralci, hkrati pa se prav v teh prostorih briše meja med individualnim in kolektivnim. Vse izpostavljeno kaže, da je Milost velika dragocenost sodobne slovenske pesniške zakladnice.«

Obe Veronikini nagrajenki 2023 se torej ukvarjata z literaturo iz različnih vidikov. Obe tudi prevajata. Na vprašanje, kaj je zanju poezija, poskušam odgovoriti z verzi iz obravnavanih knjig. Miriam Drev na strani 16 zapiše: »Lepota pripada oblikam. Ampak ne samo njim. Del hrepenenja je in biva v tistem, ki zazna.« Iva Jevtić na strani 11 v pesmi Metafora zapiše: »Bolečino opišemo z orodjem, ki nam jo nanaša, ostra kot rezilo, topa kot udarec. Falaris, tiran, je kaznjence usmrtil v drobovju bronastega bika, pod katerim so prižgali ogenj. Namesto krikov se je slišalo iz gobca blejanje goveda, rukanje namesto razbeljene resnice.«

O čem torej govorijo nagrajene pesmi? Kaj je milost? In kaj pomeni zdravljenje prednikov? Prehajanje z individualnega, osebnega na družbeno in obratno lahko pripišemo obema knjigama. Obe se ukvarjata s preteklostjo. Drev pristopa bolj osebno, pripovedno in na dolgo, Jevtić na kratko, z distanco in naslombo na zgodovino. Ali »milost« lahko dosegamo, ko zdravimo in pozdravimo prednike in/ali preteklost? Tako bi se lahko vprašali in odgovor po branju obeh je pritrdilen. Miriam Drev na strani 48 zapiše: »Šele precej pozneje lahko spregovoriš o tistem, kar nosi dolg. Kar je od prej, ni ločeno od zdaj; čustva ne grejo v nič. Zalepljena ostanejo pod robom vidnih dni«. In na strani 25 takole: »Ne bom več mešala, kar je bilo prej in kar je zdaj. Če gledam k tlom, se pomanjšam v pritlikavko. Prevečkrat utišana. Molk je teža, ki ponika v nevidno«. Iva Jevtić pa na strani 26 v pesmi Okulus zapiše: »Pravijo, da so nekoč šivali mrtvaške prte iz plenic novorojencev, iste ženske so umivale trupla in otroke, ista nit je vezla rojstvo in smrt: v vse svetove so vstopali skozi šivankino uho. Še danes, če pogledaš skoznjo, vidiš mrtve, ki niso tuji, niso daleč in niso stran«.

Ne glede na to, da sta njuna podpisa precej različna, tudi sloga, je tisto, o čemer govorimo ob poeziji prav dotik. To pomeni: ali se pesniško besedilo dotakne bralke/bralca oziroma poslušalke/poslušalca in kako (intenziven je ta dotik). Kljub različnim okusom, knjigi lahko nagovorita. Miriam Drev na strani 5 o srcu zapiše: »Pri zarodku se srce razvije iz škrgastih režic na obeh straneh vratu. Od tam se pozneje spusti v svoj stalni prostor«. Iva Jevtić na strani 23 v pesmi Vsi zapiše: »Vsi na tem svetu smo originalni. Vsem se nam dogajajo enkratne in neponovljive stvari. Vsi imamo v prsih čudno težek občutek, ko se zbudimo, in vsi ne vemo, zakaj, ne poznamo skrivnosti, vsi, razen tistih, ki jih ljubimo, kot še nikoli nihče. Vsi drhtimo. Vsi bomo umrli sami, vsi poznamo okus mleka in solz, vsi smo kdaj žvečili kruh, imeli med zobmi pesek in si rekli, Nikoli več. Vsi drhtimo in nikomur ni mar«.

Tako bi lahko strnili in zaključili, da je komisija za Veronikino nagrado, ki se podeljuje od leta 1997, tretjič v zgodovini podeljevanja leta 2023 izbrala dve knjigi. Leta 2000 sta bili nagrajeni knjigi: Ciril Zlobec: Samo ta dan imam in Marjan Strojan: Parniki v dežju; leta 2007 pa: Taja Kramberger: Vsakdanji pogovori in Tone Pavček: Ujedanke. Leta 2023 sta komisijski izbranki knjigi, ki različno in drugačno pristopata do sorodne snovi. Knjigi namreč govorita o današnji človeškosti prek pogleda v preteklost in ob zavedanju, da celjenje ran, ki se prenašajo iz roda v rod, je nujno za izstop iz utečenega kolesja in nov korak.