Petra Koršič – Poezija, pesmi, knjige, literatura na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.
Zahvaljujemo se vsem, ki so našo stran podprli z všečkom!
Pesmi so izšle tudi v avgustovski številki Kraljev ulice.
Petra Koršič o poslanih pesmih
Vsak delovnik je ob pol štirih tata na mizo prinesel dnevni časopis. Na zadnji strani se je prižgala iskrica. Kot otrok sem jo včasih še dolgo nosila s seboj. Zdaj si že leta – med kritiko in esejem, med lovljenjem rokov in branjem, med tišino in tišino – na papirček zapišem mislico, za-mislico, jo izluščim iz svojih premišljevanj. Iz ozadja: Sedim na klopci. Za menoj slišim dojenčkovo smehljanje. Zdaj prehaja v jok. Ne more(m) še govoriti. Zato kratkice, tako primerne za ta čas. Kratke, izluščene pesmi za centrifugalen, informacijsko prenabit čas, ki kliče po pre-misleku in gibanju k središču, k sebi.
***
Ko se zavem,
da sem v ringu s strahom,
se osvobodim vloge.
Šele ko zapišem,
postane resnično.
***
Dokler kričimo in jočemo,
je nekaj živega, mehkega pod kamnom,
ki obtežuje naše dlani.
S prvim dežjem drsimo nazaj v nemost.
***
Nas prerašča molk in prepričanje,
da smo molčali z najboljšimi nameni.
Smo ljudje, ki od resničnega življenja
zahtevamo premalo.
Predajamo se kulisi, ki vse mrtvo ohranja.
***
Ljudje slabo prenašajo,
če smo odkriti,
se prehladimo.
***
Predaleč grem,
ko grem preblizu.
***
Ne bojimo se bližine,
ampak nadaljevanja
in minljivosti.
***
Otipavamo oprano tkanino in ne vemo,
da se dotikamo posameznih življenj.
Z dotikom nevede vstopamo
v zgodbe živih in tudi mrtvih.
***
Pišemo, da ostane del dejanskosti,
pišemo, da ostanejo spominska oprijemališča,
pišemo, da se zoperstavljamo izbrisu.
Kaj vse je v pozabi, na pokopališču duha?
Kdo dostopa tja?
Kdo, če ne ta,
ki je to dejanskost ustvaril in jo pozabil …?
Kdo?
***
Visokoleteče besede strmoglavljajo.
Prazne se spuščajo k tlom.
Bruhajte realnost,
ne morete je prebaviti.
***
Svoboda ne hlapi.
Svoboda ponikne pod kožo.
Ko nam črnilo prenika s prsta v kožo,
se polži stisnemo v svoj dom.
***
Otroški jok se oglaša iz sobe, ki je ni,
izza stene, ki ne stoji.
Ta stena – vsakič ko butneš vanjo,
ta hiša – vsa jecljava in iz neslišanih besed,
stoji trdno.
***
Jok ne ponikne,
če ga ne slišiš,
še ne pomeni,
da ga je beton izničil,
ga naredil – beton.
Preostali prispevki in literatura na portalu