Aktivizem in umetnost v Lahovem romanesknem prvencu

Romaneskni prvenec Goldfisch s podnaslovom psihološki triler izriše sodobni družbeni portret: od kritike potrošništva, navideznosti in kulise, kritike »kapitalističnega kanibalizma« do stanja slovenske družbe – »našizem« in kritike televizije/medijskega poročanja …

Prvi del trilogije Barbarsko dejanje je na knjižni trg leta 2021 postregel Klemen Lah, doktor in magister literarnih ved, profesor slovenščine in sociologije, soavtor srednješolskih berilih Umetnost besede in Odkrivajmo življenje. Lah, ki poučuje na gimnaziji Waldorfske šole v Ljubljani ter kot lektor za slovenski jezik na Filozofski fakulteti v Zadru in na Reki, je sodeloval tudi pri Velikem slovenskem leksikonu in Leksikonu slovenskih literarnih junakov. Poleg nagrade Slavističnega društva Slovenije v letu 2003 za magistrsko nalogo je prejel tudi priznanje za literarno ustvarjanje: njegova igra Šopek za Barbaro je namreč zmagala na natečaju za otroško radijsko igro RTV Slovenije in Radia Trst.

In ker je avtor romana Klemen Lah tudi psihoterapevt, ne preseneča, da smo dobili tudi literarno upodobljene psihološke profile sodobnega človeka z duševnimi motnjami in boleznimi. V romanu, ki je izšel, kar ni naključje, ob 200-letnici rojstva Dostojevskega, je moč zaslediti številne avtofikcijske, literarne drobce in številne literarne navezave, med drugim na Zločin in kazen. Če ste se pri prebiranju Dostojevskega naučili in utrdili, da je smisel v poti branja obsežnega gradiva ne v cilju, vam ne bo zmanjkalo kondicije in navdiha za roman, ki se posveča vprašanjem koncepta nasilja in zla, aktivizma in umetnosti, terapevtskih učinkov branja.

Klemen Lah nekje zapiše zanimivo misel. Ali jo za nekom povzame, morda za Noamom Chomskim, v tej knjigi ta distinkcija niti ni važna, saj je že naslovnica s križanim nakupovalcem le rahlo spremenjena različica Banksyjevega Kristusa na križu z nakupovalnimi vrečkami, pa tudi glavno ogrodje knjige – odprtje veleblagovniške verige, v tem primeru Goldfisch – je poznana zgodba iz češkega filma iz leta 2004 Češke sanje v režiji Víta Klusáka in Filipa Remunde. Misel, ki bo sledila, je samo ena od mnogih zanimivih mislic, ki se zaiskrijo v tej knjigi in ki kličejo k branju. Naj bo tale s strani 153: »Vsaka beseda je nasilje – nasilje nad resnico. Beseda je majhna kletka, v kateri resnica ne more razpreti kril.«

Kdor mara Dostojevskega in duhovno-psihološke vsebine, mu obsežni prvi del napovedane trilogije, ki je bil nominiran za svetlobnico 2015, ne bo delal težav in ga bo speljal v tekoče branje. Originalnost ni v vsebini, na delu je poznan postmodernistični postopek kolažiranja, temveč je originalnost v Lahovi gradnji proznega materiala in v vezivu oziroma občasni tenziji. Ob zgodbi, ki ni bistvena (bistvena je v kontekstu psihološkega trilerja) in ki je ni pomembno izpisati za to oceno, gre za remake Dostojevskega – prihranila bom bralski užitek vsem, ki še boste posegli po tem romanesknem prvencu –, izstopi že omenjeno Lahovo psihološko upodabljanje, razčlenjevanje in plastenje likov.

To, kar je odlika, pa je kaj hitro lahko tudi razlog odmika od branja. Namreč sumim, da je psihološko razčlenjevanje za bralca, ki ni ravno ljubitelj psihologiziranja in ki mu samoanalize ali kofetniška psihologija niso blizu, zlahka zagonetno. Kar je sicer čudno, saj je zadnja leta število klientov oziroma odjemalcev teh storitev menda občutno naraslo in se je ameriški trend pogovora pri psihoterapevtu razširil tudi pri nas. Morda pa je ravno zato utrudljivo … V razmahu žanrske in berljive književnosti zadnjih let Goldfisch nekoliko zaštrli ven. Po mojem je delo pozitivno izstopajoče.

Na bralske police je knjižno delo prišlo v koronskem času in v času kontinuiranih petkovih protestov, vendar je bilo napisano že prej, saj je prejelo nominacijo za svetlobnico 2015. Sovpadanje zlorabe še tako dobrih in plemenitih namenov, kakor so morda epidemijski ukrepi, je zgolj naključje, ki nas kot bralce potisne v razmislek, mar ni vsako, še tako plemenito idejo moč izrabiti, celo zlorabiti … In kot temeljni premislek romana se izkaže prav spoznanje, da je vse v procesu in da je treba znova in znova vedno na novo vsako stvar premisliti, ne pa je samo prevzeti iz preteklosti. Drobci modrosti, posejani po romanu kot semena za vzklitje bralčevih premislekov, ko odloži knjigo, so kot nalašč za to.

Ob izidu romana je poletna izposoja pričala, da so v ljubljanskih knjižnicah čakalne vrste. Ne bi mogli ugibati, da so jih pritegnili številni literarni drobci, ki jih najdemo v romanu. Ti bolj pričajo o razgledanem piscu, ki si je za uvod romana zamislil pripis, da so »vse literarne osebe zgolj eksperimentalni jaz avtorja zgodbe« in tako v romanu nehote ob izrisu psiholoških profilov likov (Dunje Lužin, prej Marostar, njenega polbrata Rodje Razpotnika – volka samotarja, očeta Franca Marostarja, Mitje Razumića in Sanje Meden, Vesne Rožnik, Drejca Rožnika, njune matere in očeta, Kranza, Ovna, Petroviča …) razbiramo tudi avtofikcijske drobce pisca.

Brez dvoma izstopata preokupiranje s povsem aktualnim vprašanjem aktivizma in umetnosti oziroma aktivizma v umetnosti ter odpiranje vprašanja zla, predvsem koncepta nasilja. Čeprav Lah razprostre več pogledov, več zornih kotov in se s tem praktično dotakne filozofskega vprašanja o obstoju resnic, se njegov roman izkaže za produkt humanista, ki prisega, da stvari so, kot se kažejo subjektu.

Tudi na današnji dan (24. novembra 2022) je roman aktiven v knjižnični izposoji, kar je vsekakor za knjigo pohvalno. Ne bi mogli pričakovati, da bi tako kompleksne in obsežne vsebine lahko dosegle številno množico. Bralci pa so – in to je paradoks – to pričakovanje oziroma sklepanje deloma pretresli, če ne celo razbili. To pa je darilo za avtorja.