Ne le ljubezen, hrepenenje, tudi resignacija pri Danici Ručigaj, prvi makedonski pesnici

V knjižni zbirki Kam urednice Tatjane Jamnik je pri KUD Police Dubove izšla pomembna knjiga za pesniške sladokusce. Prevod zbranih pesmi prve makedonske pesnice, ki je bila za povrh po očetu Slovenka. Južnoslavistka, profesorica slovenščine in kulturna antropologinja Maja Kovač je pod strokovnim pregledom dr. Namite Subiotto pripravila knjižno predstavitev zbranih pesmi zgodaj umrle makedonske pesnice Danice Ručigaj. Knjiga prinaša slovenski prevod prvenca, druge knjige, ki je izšla posthumno v letu pesničine tragične smrti med potresom 26. julija 1963 v Skopju, ter dve neobjavljeni pesmi, najdeni v ruševinah. Prevajalka je knjigo pospremila tudi z besedilom, v katerem se podučimo o pesnici, ki je bila po očetu Slovenka, po materi pa albanskih, katoliških korenin.

Zanimivo je, da v makedonski književnosti do leta 1960, ko je izšel pesniški prvenec Danice Ručigaj z naslovom Srebrne nočne igre, ni izšla še nobena pesniška zbirka, ki bi jo objavila ženska. Tako zaseda pesništvo Ručigajeve posebno mesto. V začetku maja 2023 so se Ručigajevi s simpozijem poklonili tudi na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Za njeno zapuščino je v prvi vrsti poskrbela edina preživela sorodnica, njena sestra Zlatica Popovik Ručigaj, ki je ob 30-letnici smrti pripravila prvo objavo zbranih del. Na njeno pobudo od leta 2005 podeljuje Društvo pisateljev Makedonije pesnicam za najboljšo zbirko nagrado Danice Ručigaj. V Severni Makedoniji je izšlo več knjig: poleg njene izvirne poezije še zbrani spomini številnih prijateljev, znancev Danice Ručigaj in umetnikov ter literarnokritiška monografija, v kateri so zbrana strokovna besedila , ki obravnavajo njen opus. Življenjska in umetniška pot pesnice je prikazana v dokumentarnem filmu makedonske televizije z naslovom Pesnik živi tudi po smrti.

Čeprav vzamemo v obzir, da je mlada pesnica pisala o ljubezenskih izkušnjah, nas preseneti, kako se je bolj ali manj uspešno ogibala klišejem. Ljubezen je s telesno in duhovno ravnjo povzdignila v vero. Svoj prvenec je pospremila na začetku knjige z mislijo: Če vstopaš v to svetišče, v katerem je ljubezen vera, se pokloni. Ručigajeva je v devetindvajsetih letih življenja in dveh zbirkah pesmi razvila svoj pesniški glas, ki sprva govori relativno na kratko, izvirno, tudi eliptično, s preprostimi besedami tvori zanimive kombinacije, ponavljanja, v drugi knjigi so pesmi daljše. Skozi pesmi kratkih verzov in praviloma brez postavitve v kitice se podamo z govorko, ki se ne ogiba ženskih tem, strasti, erotične ljubezni, odnosov ženska–moški in ki v sebi čuti nenavadno moč. V nekem verzu v pesmi z naslovom »Ime ti je moški« preberemo: »Jaz te bom ustavila.« Nobenih sledu o ženski podrejenosti; takole gre širši kontekst na strani 42: »Da te ne bi videla / Takšnega kakršen si / Kajti ljubim te / Moški si. / Jaz te bom ustavila. / Z vsakim utripom / V svoji krvi / Se ti predala / Kajti nisi niti TI / niti ON / Predstava o tebi / Bo končana / v enem brezimnem krogu.« Ali pa trpka izpoved s konca prvenca: »odidi iz mojega življenja / naj vidim kako si velik / ko me delaš tako / zlomljeno ptico / njivo razorano brez plodu / in žensko brez počitka«.

Če v prvencu Srebrne nočne igre opažamo predvsem up, hrepenenje po ljubezni, ki je domača vsem ljudem, potem se že na začetku druge zbirke Ujetniki vetra spustimo po poteh, kjer se želja po sreči zmanjša in se upu pridruži tudi resignacija in malodušje. O tem nazorno spregovori že prvi naslov: »Želela sem si preprosto doživljati vse tisto, kar se med ljudmi dogaja od nekdaj.« Torej nič nenavadnega. In prav zato se spod pisave Danice Ručigaj začne viti vse trpkejši ton v daljših, večkitičnih pesmih. Pesnica se tako sprašuje: »Če položiva roko v veter / Ali naju bo tišina imela moč / Razumeti« in pesmi se iz interjerja prestavijo v naravo, izpišejo se paralele med telesom in drevesom. In elementi narave preraščajo v simbolno govorico, ki pesnici omogoči ojačati izpovedno moč. Prva dolga pesem se tako zaključi na videz realistično: »Zaradi nore ženske nič ne znori / Važno je da lahko rojeva zdrave otroke // Želela sem preprosto doživljati / Vse tisto kar se dogaja med ljudmi / Od nekdaj«.

Če nas pesmi iz prvenca zmorejo pustiti nepotešene, bo branje Ujetnikov vetra, druge zbirke Danice Ručigaj, ki je objavljena v slovenski knjigi, v veselje, čeprav gre za hipersenzibilne, trpke impresije, resignacijo in upesnjeno bolečino, tudi ob osvobajanju in paradoksalni ujetosti, ter za meni nerazložljive in nepojasnljive slutnje smrti, ki se kmalu izkaže kot usodna. V zadnji pesmi, ki jo je napisala v mesecu smrti in se je ohranila v ruševinah, je Danica Ručigaj zapisala: »Vračam sem da bi zaprla vrata«. Tako je sklenila čakanje prihodov, o katerih govori v svoji erotični, hrepenenjski liriki, ter poslednji krog. »V zaprtem krogu rije misel,« preberemo v pesmi »Prividi in sence« na stran 78. Namreč prav simbolika kroga, in z njim povezani ponavljanje, zaprtost in ujetost, jo je preganjala v pesniškem ustvarjanju.

Makedonska pesnica, ki je po klasični gimnaziji zaključila južnoslovanske književnosti na Filozofski fakulteti v Skopju ter kasneje službovala na kulturnem ministrstvu, je že mlada objavljala revijalno v Sovremenosti in Razgledih. Po literarnozgodovinski klasifikaciji pripada prvi generaciji književnic, in sicer po pesnicah brez knjig, katerih književno delovanje je bilo zvedeno na ustno izročilo. Kakor je bilo v navadi, je izključno moška literarna kritika znala izpostaviti po njihovem mnenju pomanjkljivosti v pisanju žensk. Priznavali so ji modernistične postopke in osmišljene ideje, s svojim pisanjem je tudi zaznamovala prvi val modernizma, obenem pa so ji očitali šibko metaforičnost. Danes je njena poezija umeščena v več antologij: leta 1969 v zbornik povojne makedonske poezije Ognji in čas; leta 2014 v Antologijo pozabljenih makedonskih pesnic; leta 2016 v Pregled aktualnih sodobnih makedonskih pesnic Elene Prendžove in Olivere Docevske z naslovom (prav po verzu Danice Ručigaj) To je moje zadnje molčanje.