O pesmi Boruta Gombača »V gostem gozdu brez dreves«

Pesem po mojem izboru

O pesmi V gostem gozdu brez dreves in drugih pesmih iz knjige Boruta Gombača S konico konice jezika, zbirka Sončnica, vsa nora od svetlobe (izbrala Cvetka Bevc), Hiša poezije, 2019.

V gostem gozdu brez dreves

Splezam po deblu,
ki ga ni,
do prve veje,
ki je ni.
Čeprav je to prav zares zelo debela in čvrsta veja,
je ni.

Priplezam do naslednje veje,
ki je bistveno tanjša
in je prav tako ni.

Čez čas se lesen in listnat tesno,
kot da gre za drgetave ženske boke,
privijem k najtanjši in najvišji veji drevesa,
ki pa je tako tanka,
da sploh ne morem več trditi,
da je ni.

Sprva sem težko vstopala v pesemska besedila pete pesniške zbirke Boruta Gombača, S konico konice jezika, prej izdane: Razblinjene dlani, 2003; Sence in sinkope, urbane balade, zbirka besedil za songe, 2007; Prehod, pesmi v prozi, 2013; Popevke, songi in šansoni, 2017. Knjiga je urejena konceptualno, in sicer v obliki dveh spiral, ki vrtata v globino. Prva, ki jo predstavljajo na levi stani postavljene pesmi, so praviloma daljše, tudi pripovedne, a izrazito verzno napisane, druga spirala je postavljena na desne strani knjige, ležeče, in sicer v tri- ali večinoma štirivrstičnice. Pesniška govorica nalaga sloje, da bi natančno postavila središče, ki je v globini. Do jezika je vzpostavljen izrazito predan in spoštljiv odnos. Pesniku je jezik kot sopotnik. Kot bi mu postajal znova in znova vse bližji, bližnji, bližnjik. Ko se pesnik ove zvena in pomena, ko ju ponotranji, ko pride do trenutka uvida, se zgodi – navdih, navdih za pesemsko predivo, gradivo naprej. Običajno o predivu govorimo v pesniških pisavah žensk, vendar preciznost, filigranska natančnost sta tako rekoč podpis avtorja zbirke, ki je konec avgusta 2020 prejela Veronikino nagrado.

Dolgo časa nisem vstopila v pesmi in dolgo časa so zame ostajale na papirju, zaznala sem postopke, zaznala sem domiselna mesta, zaznala sem, da je za to poezijo izredno pomembna optika, povečava, drobnogled, da je pomemba slast nad jezikom, takoj mi je bilo jasno, da gre za premišljeno zgradbo, strukturo, s ponavljanjem zadnjega verza na desni, v krajših tri- ali štirivrstičnicah kot naslov sledeče daljše pesmi na levi stani druge strani. Sopostavljanje dveh spiral lahko razumem tudi kot dialog, dvogovor, moško-ženskega principa v slehernem človeku, enime in animusa, pri čemer so kratke pesmi na desni bolj skrivnostne, izrečene kot modrosti, spoznanja, izpisane/izrečene z žensko modaliteto, po principu uvida. Vse to in mnogo tehničnega o pesmi sem videla, zaznala, razbrala. A nisem zaznala njihovega utripa, nisem jih zaznala kot bitja, kar zame je dobra pesem.

Potem se mi je zgodil vstop v pesem. Namreč intuitivno sem bila prepričana, da negacije niso negacije, da paradoksi niso paradoksi in samim sebi v namen, temveč da mi te Gombačeve pesmi šepetajo neko senzibilnost, za katero se moram pripraviti, iti tudi čez razumsko logiko, morda tudi v iracionalno. In se je zgodilo ob pesmi:

V gostem gozdu brez dreves

Splezam po deblu,
ki ga ni,
do prve veje,
ki je ni.
Čeprav je to prav zares zelo debela in čvrsta veja,
je ni.

Priplezam do naslednje veje,
ki je bistveno tanjša
in je prav tako ni.

Čez čas se lesen in listnat tesno,
kot da gre za drgetave ženske boke,
privijem k najtanjši in najvišji veji drevesa,
ki pa je tako tanka,
da sploh ne morem več trditi,
da je ni.

Pesem, ki je objavljena pred njo, se glasi:

Sonce je polno samega sebe.
Žarki razpršijo les.
Lubje zraka kljuva žolno
v gostem gozdu brez dreves.

Pesem, ki ji sledi, pa je:

Prag bolečine: »Više, še više …!«
Ogenj je led, je krivda brez krivca.
Nabor vseh besed ne opiše
čistine živega živca.

Ne gre le za osebno naravnanost in lastnost pesnika, da ga privlači natančen, mikroskopski in podrobnejši pogled, opazovanje detajla, kot fraktala, najmanjšega dela v zgradbi, zaznala sem tudi filozofijo pogleda, v družbenem smislu filozofijo posameznika. Gozd sestavljajo drevesa, vendar gozda ni, če ni drevesa. Da bi gozd lahko bil, šteje že neznatna veja, najtanjša, ki je ne moreš in je ni mogoče izbrisati, zanikati. Pesem je močna prav zato, ker nas zanikovanje predrami. Z zanikovanjem se vsakič znova, ko se izreče, potrdi obstoj. (Tu me je po slogovni izreki bežno spomnil na zbirko Gombačevega someščana, ki je kot pesnik vstopil na pesniško polje pozno za njim: Dejan Kos: Evangelij bližine, KUD Logos, 2016.)

Po mojem mnenju je pesniška knjiga zgrajena v smeri odpiranja iz intimnih občutkov bližine in dvojine, tako se prva pesem, V žarečem okvirju očesa, lahko bere kot začetek, orgazem, kot žarčenje navdiha, do planeta Zemlje v zadnji vrstici zadnje pesmi. Za zadnjo pesem pesnik pravi, da je vselej že na meji z obrtniškostjo, torej gre za predzadnjo, ker zadnje ne da v knjigo, z naslovom Kjer konča se abeceda, se zapre/sklene z »malim slanim zemljevidom«, ki nastane na koži, ko morska voda pod vročim soncem izpari. S tega zemljevida, kakor pravi Borut Gombač, »bo jutri nekdo ob določeni dioptriji / in danes še nepredstavljivi virtualni povečavi / lahko prepoznal zapleten / in protisloven psihološki profil planeta Zemlja«.