Petra Koršič – Blaž Božič – Poezija, romani, knjige, literatura na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.
Zahvaljujemo se vsem, ki so našo stran podprli z všečkom!
Tretja pesniška zbirka Blaža Božiča, klasičnega filologa, prevajalca in glasbenika, z naslovom Mleček, žbunje: grobovi v njem, je prejela Jenkovo nagrado 2023. V utemeljitvi žirije piše, da v njej »prepoznamo stvarne prostore«, ki pa »nenehno prehajajo, drsijo iz konkretnega v abstraktno, iz posvetnega v sveto«. Božičeva poezija širokega jezikovnega registra, v kateri se »odvijajo profani obredi, kjer se na žrtvenik polaga sanje in samote«, in v kateri »se išče zvezo in zavezo z nebom«, je odkrivanje izmikajočega se središča ter s tem, ko je prisotna »tu in zdaj«, hudourniško pada v globino sedanjosti, v kateri je preteklo pustilo sled. Kakšen je pomen začasnih srečevanj, »ozarjenih z milostjo«? Ob prebiranju knjige se odpre kopica vprašanj, glede vsebine, poetoloških prijemov in Božičevih specifik.
Blaž Božič, ki je izdal chapbook Grč (KUD Kentaver, 2011) in dve pesniški zbirki, Potem smo si vranice odprli na nežno valujoči livadi (KUD France Prešeren, 2013) ter K območnim poročilom (Center za slovensko književnost, 2016), je za tretjo prejel najvišjo stanovsko nagrado. Za naslov svoje najnovejše zbirke je izbral zanimive, nevsakdanje besede. Kaj pomeni naslov Mleček, žbunje: grobovi v njem? Tako sicer bolj poznani mleček kot manj pogoste žbunje, ki je najbrž izraz za grmovje, ter grobove srečamo v treh pesmih: v tretjem delu pesmi Niže si šel, na strani 68, v pesmi na strani 70, Saat kula, pozna pesem, ki je posvečena klasični filologinji in prevajalki Anji Božič, ter v zadnji pesmi v knjigi, Mejno znamenje, na strani 101.
Štiriindvajset pogostoma večdelnih pesmi je v knjigi ob ilustracijah oziroma likovnem gradivu Mateja Stupice. Knjiga je pospremljena z besedilom na zavihu Simona Smoleta, ki dobro »prepesnjuje« Božičevo govorico v recenzentsko misel o teh pesmih. Knjižna celota potrjuje uglašenost treh govoric. V knjigi je pogosto prvoosebni množinski subjekt, včasih nagovorna druga oseba ednina, izjemoma, a opazna je tudi prva oseba ednine (»tiste noči sem bil / nesmrten. visoko na vrhu sveta sem se / dal ognju in razpadel v pepel še / preden bi mogel izgoreti«, stran 95).
Na površini besed drsi pripoved enega izmed »izgubljencev obstrancev prisklednikov« (stran 7), o popotovanju po destinacijah druženja, osvajanja drugega in sebe, popivanja, kjer se dogajajo bistvene, glavne stvari protagonistov pesniškega govorca, ti so namreč »nedonošenčki raztrganih ulic« (stran 18), »žareče zvezde, otemnelo morje« (stran 34). Kdo je ta »smo«? Pesnik poetično odgovarja na več mestih, med drugim na strani 11 takole: »[P]omirjeni / da nismo nič drugega kot to, kar smo: tanek lokvanj noči, tanke niti izbljuvkov zlata / tanek sneg.«
Božičev jezik, ki teče hudourniško, je razkošen, bogat, plasten, vendar plasti so zlepljeno v enovito govorico. Gre za združevanje in sopostavljanje zelo poetičnih in visokoknjižnih, tudi arhaičnih ali redkeje rabljenih prvin (srcozlom, izbirki, ozarjen, vnazajsko, zagostoleti, svetlice, miritelji …) ter golih, surovih, prvinskih, včasih skoraj brutalnih pogovornih, slengovskih ubeseditev (skret, potamaniti, šljakanje, dokrajčiti …). Božičeva jezikovna specifika živi samoniklo. V njem sta združena intelektualna erupcija s študijskega področja ter izkustva aktivnega kulturnika, glasbenika v avtonomnih conah. Pesmim je pripisana datacija v razponu let, pri čemer slednja letnica najbrž označuje čas postprodukcije, končanja pesmi.
V pesmih so navedene lokacije Ljubljane (Trubarjeva, Šiška, Moste, Štepanjsko naselje, Zaloška, BS, Tomačevo, Ježica, Celovška, Metelkova, Črnuče, Sava …) in drugih mest po Evropi (Priština, Berlin, Varaždin, Skopje, Zagreb, Novi Sad …). Čemu? Kot bi šlo ob drugem tudi za hommage »urbanim« luknjam, kjer se dogajajo pomembne, prelomne, da ne rečem svete stvari, torej gre za profana svetišča. V slengovski »lublanščini« je napisana dolga pesem z naslovom Berlin. Drugod je tega manj ali samo deloma. Glede na Božičevo izobrazbo bi pričakovali dosledno rabo vejic, vendar temu ni tako (morda bolj ustrezajo premorom pri glasovnem upodabljanju); enako odprto ostaja vprašanje, kaj je na strani 38 – najbrž zatipk … p // odobne nebesnim cvetovom …
Blaž Božič nam je postregel s knjigo, ki se dogaja na dveh ravneh. O prvi, videzni in dejanski, sem pisala zgoraj. Gre za pripoved o generaciji, ki išče svoje mesto in smisel v tem svetu, in o njenih doživetjih. Pod to plastjo se opazno dogaja živo brbotanje besed in pomenov, ki implicirajo v globje sfere, »navznoter, tj. v smer, ki smo jo želeli zatreti (stran 53)«. Večkrat se ponovijo v knjigi izstopajoče besede in zanimive sintagme: odrešitev, prelomiti, neodpustljivo, prostore »oklicati za dom« (stran 85), »štrene odpuščanja« (stran 37), »krute dlani – prisluh v sobi«, (stran 25), »pomlad je propadla obljuba« (stran 66), strah, krivda, (»breja«, stran 14; »noseča«, stran 31) samota. In ne nazadnje iz vse prozaičnosti vsakdana in poetičnosti občasnih ubeseditev pokuka mehkoba, nežnost, tudi ljubezen. »[V]časih pomeni besed poniknejo / v globine srca šele naslednjega dne« (stran 6). Naj postrežem s citatom s strani 23, kje je, kje se nahaja pesniški subjekt. »[I]n smo potem vsepovprek: / povsod tam, kjer milina našega strahu / zašklepeče kot rečni prod.«
Uvidevnost je vselej zaseda, zapiše Blaž Božič na strani 90. Če kaj, je kljub bogatemu in lepemu, tudi poetičnemu jeziku njegova poezija dokaz o preziru leporečja in prijaznosti. »[B]esede so tisto, kar je ostro / in jasno in kar bo / izpričalo vse spregledano« (stran 66). Nebo je zgoraj, četudi je komu »branjen pogled v nebo«. Za konec bi rada izpostavila tridelno ljubezensko pesem Sončeva barka na strani 44 in vas povabila k branju.
Objavo je podprla Javna agencija za knjigo Republike Slovenije.
