Že zgodaj sta bila v meni dva »nareka«: da moram ostati kar najbolj normalen, domač v svojem okolju – s tržaškimi Italijani vred. In po drugi strani zajemati iz primorske literarne zapuščine, pa ne tiste rodoljubne, pač pa iz kosovelovske biološke angažiranosti.
Boris Pahor je v meni živel predvsem kot pričevalec o grozotah nacističnih taborišč in bil svojevrstna garancija, da se v času njegovega življenja v Evropi kaj takega ne more več ponoviti.
Čeprav so se vse tri ženske protagonistke rodile v Trstu in so po narodnosti Slovenke, jih veliko bolj od tržaškosti in tam izgubljenega slovenstva zaznamuje splošnejše vprašanje večnega begunstva, z njim povezanega tujstva, predvsem pa odnos do nasprotnega spola.
Trenutno se torej vse literarno dogajanje med mladimi na Tržaškem in Goriškem suče bolj ali manj v znamenju literarnega natečaja Slovenskega kulturnega kluba in MOSP-a ter Mladikine mladinske priloge Rast, ki ji mladih sodelavcev nikoli ne zmanjka.
Samo brezčutnosti ne, nam govorijo Sosičevi junaki. In njegova smrt, tako znenada pri 62-ih letih, nas ganjene nagovarja, da ohranjamo njegovo knjižno, gledališko, filmsko delo
Poet te presežne, čezrobne, izvsakršnega vmesja porojevajoče se govorice je zdaj dokončno prestopil na ono stran jezika in nemara našel odgovore na ključna vprašanja bivanja, ki si jih je zastavljal v svojem pisanju.
Marko je bil dejansko zadnji od slovenskih avtorjev v Italiji (po Pahorju, Rebuli, Košuti in Kravosu), ki mu je uspelo v pisateljski karieri prehoditi pot od začetkov v za Ljubljano tržaškem zakotju do slovenskega Parnasa.
Jolka, pogrešala te bom. Marsičesa sem se učila od tebe, predvsem pa, kaj pomeni biti posvečena delu, delu za druge, kulturnemu, družbenemu delu, ki terja neomajno, potrpežljivo vztrajnost.
Z nekaterimi odlomki iz dopisovanja med Jolko Milič in Stanko Chrobákovo Repar, takratno predsednico in eno od soustanoviteljic Mire, ženskega odbora SC PEN, obujamo spomin na preminulo kolegico, prijateljico in sodelavko.
Knjiga namreč izhaja v času, ki nam, žal ne le pri zahodnih sosedih, ampak tudi v matični domovini, ponuja (če že ne vsiljuje) zelo drugačne poglede na polpreteklo zgodovino od tistih, ki so se zasidrali v kolektivno zavest Primorcev.
Naj zapišem še, da je še kako pohvalno in dobrodošlo, da želi skupina mladih graditi na temeljih, ki so jih pred njimi postavili starejši. Zato naj se mladi slovenski avtorji še večkrat naselijo v tkanine Topolovega.
Zato naj se tisti “domoljubi”, ki menijo, da antifašizem, TIGR, OF in NOB niso bili potrebni, nikar ne trkajo po prsih in dičijo z lepotami slovenskega morja. Ali pa slovenske in štajerske prestolnice.
Katera muza, prav rada bi vedela, le katera bi se hotela žrtvovati, in bi prekršila vsa pravila, ki jim mora zadostiti tisti, h kateremu se spusti, da bi njemu šepetala?
