Pesnice so čez patriarhalno kulturo tako ali drugače naredile križ, izstopile iz sveta utopičnih pričakovanj enkopravnosti in pokazale, da erekcija ni stvar spola, temveč da je povezana z družbeno močjo, ki je v osnovi samodestruktivna.
Najbolj baročni del besedila gotovo predstavlja molitev rožnega venca (moli ga škof Lenič), ki se na tridesetih straneh ponavlja kot nekakšna mantra, v njej pa so zaobjeti vsi njegovi trije deli, in sicer veseli, žalostni ter častitljivi.
Poet te presežne, čezrobne, izvsakršnega vmesja porojevajoče se govorice je zdaj dokončno prestopil na ono stran jezika in nemara našel odgovore na ključna vprašanja bivanja, ki si jih je zastavljal v svojem pisanju.
Z nekaterimi odlomki iz dopisovanja med Jolko Milič in Stanko Chrobákovo Repar, takratno predsednico in eno od soustanoviteljic Mire, ženskega odbora SC PEN, obujamo spomin na preminulo kolegico, prijateljico in sodelavko.
Ob branju Anatomije imam končno občutek, da imam v rokah zbirko, ki se dejansko dotika tistega dela generacije, s katero sem imel sam največ socialnih vezi.
Cvetka Bevc, programska voditeljica Pisateljskega odra na 35. Slovenskem knjižnem sejmu, je predstavila letošnji program, ki bo predstavljen od 26. 11. do 1. 12. 2019.
Še najbolje zaživijo krajše pesmi, ki so kot miselni utrinki lirskega subjekta, zgodi pa se, da v določenih pesmih lahko začutimo preveč moraliziranja ali površinskega opažanja.
Atituda kritika mora biti taka, da poskuša najti najboljše, ne dobro, ampak najboljše. Individualno. Potem se bo v iskanju toliko umiril, da bo dobro videl vse, kar je.
Oder za gluhe je prispodoba/odraz lirskega subjekta našega časa, sredi povprečja. Princesk, komercialne glasbe, šova, ki ga množica glasno, a nekritično vpija. A lirski subjekt se vsemu temu ne ukloni.
