Vsak ima pravico do glasu, nihče pa nima pravice, da se iz žrtve prelevi v rablja, kot tudi ne, da se namerno postavlja v vlogo žrtve, misleč, da mu to dopušča maščevalno in napadalno držo do drugega.
Dostikrat mi rečejo, da ne morem biti proti državi. Ampak saj jaz ne nasprotujem državi, vse to počnem, da bi bilo v državi bolje. Toda ti ljudje, ki trenutno upravljajo državo, se obnašajo, kot da so oni država.
A tisto naše smrtno, nevirtualno telo je tu, ko je treba pomagati, demonstrirati, kričati, govoriti, peti, izpisovati transparente, delati lutke, plesati, štrikati, kuhati, obiskati
pozabljene … pobožati, poljubljati, zjokati se skupaj.
Videla sem, da v številnih državah ženske v literaturi niso zastopane primerno, saj so jim bodisi zavračali izdajo del, niso jim podeljevali nagrad ali jim niso priznavali kakovosti.
Naši klerikalci hočejo vračanje v preteklost, njihov ideal je Slovenija pred letom 1941. Hočejo pohlevne in poslušne ženske, posebno pri spolnosti in odločanju o reprodukciji!
Vsekakor velja, da je z družbo, kjer je sporno mnenje nasprotnikov splava, ne glede na to, ali se z njegovo vsebino in predvsem načinom izrekanja strinjamo ali ne, nekaj očitno zelo narobe, če ob tem ne opazimo, da gre pri vprašanju »pravice do splava« hkrati za vprašanje pravice do življenja.
V spomin na Simone Veil, borko za pravice žensk, predsednico Evropskega parlamenta in francosko ministrico za zdravje, ki je omogočila legalizacijo pravice do splava.
Že dolgo časa se goreče komuniciranje o svobodi izražanja in sovražnem govoru uporablja kot tehnika za preusmerjanje pozornosti od pravih vprašanj na napačne odgovore.