V milijonskih mestih so ljudje prosto krožili, v somestju, ki skupaj ne šteje niti 80.000 prebivalcev, pa smo bili eni ločeni od drugih. Normalno ozaveščen človek vidi, da tak ukrep ni bil primeren ne z zdravstvenega ne s psihološkega vidika.
Najbolj kritično besedilo v knjigi Zapisi ustavnika v karanteni je kolumna, v kateri se Andraž Teršek dotika neživljenjskih zahtev politikov do ljudi, njihove nagovore pa opredeli kot nespodobne, porogljive in zafrkljive.
Čeprav je Sturmanov prvenec prinašal predvsem zgodovinsko težo (ki je mestoma vodila v nekoliko nevarne smeri), nam zdajšnja zbirka ponuja več svežine, raznolikih tem in tudi humorja.
Jolka, pogrešala te bom. Marsičesa sem se učila od tebe, predvsem pa, kaj pomeni biti posvečena delu, delu za druge, kulturnemu, družbenemu delu, ki terja neomajno, potrpežljivo vztrajnost.
Dostikrat mi rečejo, da ne morem biti proti državi. Ampak saj jaz ne nasprotujem državi, vse to počnem, da bi bilo v državi bolje. Toda ti ljudje, ki trenutno upravljajo državo, se obnašajo, kot da so oni država.
Naj zapišem še, da je še kako pohvalno in dobrodošlo, da želi skupina mladih graditi na temeljih, ki so jih pred njimi postavili starejši. Zato naj se mladi slovenski avtorji še večkrat naselijo v tkanine Topolovega.
To je knjiga, ki razume, kaj je utrip naših ulic. Ki razume, da košarka na njih ni zgolj postranska, rekreativna dejavnost, temveč samo njihovo bistvo. Da je za vsako blokovsko naselje košarkarsko igrišče tako pomembno, kot je za nacionalno kulturo pomemben Cankarjev dom.
“Tržaškost”, torej življenje in delo v večjezičnem okolju, kjer je en jezik dominanten, drugi pa se nahaja v podrejenem položaju, ni omejena na samo mesto v zalivu, ampak zajema celotno območje, na katerem živi slovenska narodna skupnost v Italiji.
Po nesrečnem dedku Ponižu obstaja nekaj, kar imenuje balkanoidnost, in to naj bi bile pojavne oblike balkanske mentalitete: s krožnim argumentum ne prideš daleč, tako da so zaključki prav ljubko smešni. Balkanoid, denimo jaz, je/sem pač rasistična invencija (kot mongoloid).
Vsak deseti Islandec, pravijo, napiše knjigo, čeprav jih je le nekaj več, kot je prebivalcev Ljubljane. Njihovo pisateljsko društvo povezuje približno 400 avtorjev, njihova književna pokrajina premore kakih 40 založb, poleg piscev pa so najpomembnejši bralci.
Nekaj modianojevskega je v pisavi Simonitijeve: s kratkimi spominskimi reminiscencami na minule dogodke, čase, kraje in osebe, z nostalgičnimi skoki v izmuzljivo spominsko snov
Zato naj se tisti “domoljubi”, ki menijo, da antifašizem, TIGR, OF in NOB niso bili potrebni, nikar ne trkajo po prsih in dičijo z lepotami slovenskega morja. Ali pa slovenske in štajerske prestolnice.
