Že zgodaj sta bila v meni dva »nareka«: da moram ostati kar najbolj normalen, domač v svojem okolju – s tržaškimi Italijani vred. In po drugi strani zajemati iz primorske literarne zapuščine, pa ne tiste rodoljubne, pač pa iz kosovelovske biološke angažiranosti.
“Tržaškost”, torej življenje in delo v večjezičnem okolju, kjer je en jezik dominanten, drugi pa se nahaja v podrejenem položaju, ni omejena na samo mesto v zalivu, ampak zajema celotno območje, na katerem živi slovenska narodna skupnost v Italiji.
