roman
Okno Velike hiše
Vstrelnina v mojem občutenju same sebe je bila udor, v katerem sem lebdela v spominu na materino naročje, neodložljivo najzgodnejšem. Praznina v meni je bila pristna odsotnost, konstitutivna za postajanje. Zaznala sem, kako se prestreljeni človek ziblje v prehajanju iz smrti v življenje, iz življenja v smrt.
Nesamoumevni romani
Prav vsi omenjeni romani posežejo v pisavo, preusmerjajo pozornost tudi na njo, opozarjajo, da je tudi pisava tehnologija s svojimi predpostavkami (recimo s svojo linearnostjo programira način mišljenja). Pozornost na zmožnost pisave je podobna igranju z zmožnostmi tehnologije: to pa odpira perspektive, ki niso samo antropocentrične.
