A to ni le poezija individuuma, temveč se v njej lahko (z)najde vsaka, predvsem mlada odrasla ženska, ki se spoprijema z raznolikimi dejstvi, ne več tipajočimi vprašanji.
Stupica ima izjemen občutek za prostor, tudi v eteričnem smislu: kako vsebine napolnijo forme in prehajajo med njimi; kako si jih entitete podajajo – ali pa so si (entitete) podajane.
Nastane sinestetičen učinek, ki uprostori jezik. Jezik postane prostor, mi pa smo vanj postavljeni, gre skoraj za nekakšno pesem-skulpturo ali več njih, no, raje, seveda, za pesem-stavbo.
To je pesem-mehanizem, ki zavrta v simbolno tako, da strukturno preči dvoje: družbene matrice (produkcije simbolnega) in pogoje produkcije subjekta – ter jih transformira.
