Žličar vsekakor poseduje pripovedniški talent in miselni zamah, ki pa bi ga moral bolj disciplinirano realizirati. Njegovega doprinosa pa ne smemo spregledati, saj odstopa od modnih smernic in je eno redkih del, ki ponudi glas sodobnim osamljenim moškim.
Smo ena redkih panog, ki kolektivne pogodbe še nima. Do sedaj še ni bilo formalnega poskusa organizacije skupine, ki bi zastopala interese delavcev v arhitekturni dejavnosti.
Za začetek pa bi bilo dovolj že, če bi uspeli preprečiti dumping pri prevajalskih in drugih jezikoslovnih tarifah pri javnih naročilih, kjer je edino merilo za izbor še vedno velikokrat izključno cena.
Prekarni delavci so izpostavljeni nenehnemu stresu, kar se pozna na njihovem fizičnem in duševnem zdravju. Težava je tudi prezentizem, saj si mnogi ne morejo privoščiti bolniške odsotnosti.
Knjige mi pomagajo preživeti, tako preprosto je to, kot subjektu mišljenja. Da, tistega vsakega četrtega v Sloveniji, pa še koga zraven, zelo močno čutim, zato mi knjige vse bolj predstavljajo nujno sogovornico, moj svet, ki torej ni samo moj svet.
Kako izgoreti … in vzeti življenje v svoje roke bi lahko bila pomembna in emancipatorna knjiga. A ni. Kajti avtor v svojem razmišljanju ne premore nikakršne družbene kritike, ne spopada se s sistemom.
Od svojega rojstva dalje je bila knjiga izpostavljena tudi nadzoru in prepovedi (cenzura, Index prohibitorum), še več, dogajal se je celo bibliocid: knjige so gorele, tudi knjižnice.
Poznaš tisti neoliberalni vic, ko prekarec vpraša redno zaposlenega prijatelja iz javnega sektorja, če mu posodi malo svoje bolniške, ta pa mu odgovori, da žal ne more, ker jo rabi zase.
Številni umetniki, med njimi tudi Zygmunt Bauman, trdijo, da je osnovni problem današnjega človeka to, da je razpet med svobodo in potrebo po varnosti.
