S problematiko (ne)prikritega družinskega nasilja predstavlja razen metafore nasilja, ki se je v času njegovega nastanka vršila nad filmsko produkcijo, predvsem metaforo trenutne globalne krize.
Kar pa mi zlasti gre v nos, je ta apetit (pretežno) moških inkvizitorjev po svoji želji urejati nožnico, maternico, jajčnike, dojke in nasploh organsko opremo žensk ter odločati o ženskem telesu in življenju kot svoji lasti.
Ni te teološke retoriške bravure, medicinskega pravila, pravne argumentacije ali verske zapovedi, ki bi lahko omejila ali ukinila oblast ženske nad lastnim telesom.
