Otroci v Sarajevu smo verjeli v pionirsko prisego. Nekdo me je prepričal, da nas Tito vse opazuje na ekranih, ki jih ima v svoji pisarni v Beogradu, in da bi, če bi prisegel pri Titu in se zlagal, on potem umrl.
Kot v nekakšnem Malickovem filmu drsijo oddaljene, lirične pasaže skozi bralčev horizont, kjer se tu in tam zataknejo ob prepoznani občutek »mimobežno« posejane metafore ali izkušnje.