Žličar vsekakor poseduje pripovedniški talent in miselni zamah, ki pa bi ga moral bolj disciplinirano realizirati. Njegovega doprinosa pa ne smemo spregledati, saj odstopa od modnih smernic in je eno redkih del, ki ponudi glas sodobnim osamljenim moškim.
Zgodba o izvornem antagonizmu med svetom reda, discipline, norm in pravil, ki ga predstavljata država in njen družbeni red na eni in svetom razpuščenosti, svobodnjaštva, celo anarhistične poljubnosti, ki izvorno pripadaposameznemu človeškemu bitju.
Schubertova možata in v slutnji bližajoče se smrti izzorjena, a hkrati lirično pretanjena in v hipnotično ponavljajoči se ritem začarana glasba se sijajno ujema s temeljnim vzdušjem romana.
Prejmite opozorilo: če povabite tega samotnega jezdeca, da se okrepča v vaših mestih, »skozi katera [je] prijahal s krvovrelo / pesmijo na ustih,« vedite, da bo, preden bo odšel, najprej »obglavil vaše demone, kot bi bili [njegovi].«
Vendar se zdi, da nekako zataji prav pri glavni jedi: umanjkajo inteligentnejši prikazi temeljnih miselnih postavk in spoznavnih smernic filozofske plati eksistencializma.
