Vsak ima pravico do glasu, nihče pa nima pravice, da se iz žrtve prelevi v rablja, kot tudi ne, da se namerno postavlja v vlogo žrtve, misleč, da mu to dopušča maščevalno in napadalno držo do drugega.
Beseda ›ona‹ je zame zelo pomemben del tranzicije. Stojim za to kratko besedico, pred celotno družbo. Ljudje imajo nad mano moč, ki se napaja v eni sami besedi – z njo definirajo moj spol. To, da mi vsaj enkrat na dan nekdo iskreno reče ›ona‹, postane zame vprašanje življenja in smrti.
Dobesedno se je kordon robokopov spotikal eden čez drugega in v stampedu so padali eden čez drugega, medtem ko so poskušali dva pesnika zvleči za noge izpod tega kupa, zraven pa so prevrnili še neko starejšo gospo.
Harmatan, ki govori o ljudeh, ki so »izven statistik in letnih načrtov« le absolutni višek evropske populacije, je za naš geografski prostor, kjer je balkanska migrantska pot postala nekakšen sinonim za neogibno dehumanizacijo, nedvomno zelo pomembna knjiga.
Odraščati kot moški v tej družbi je, vsaj za velik del nas, neznosno. Že v zgodnji puberteti se začne prisila neprestanega dokazovanja lastne moškosti, ki se izraža predvsem v dominaciji nad ženskami.
Ponovno se moramo naučiti empatije, sočutja. Zavedati se moramo, da ranjeno telo boli, da beseda bolečina ni prazna beseda, ampak zgolj približek vsega tistega, kar čuti ranjeno, zbrcano in na križ pribito telo.
V romanu se kristalizira ideal afriške neodvisnosti. V liku Kapinge so namreč akumulirane ideje Frantza Fanona, Patricea Lumumbe, Nelsona Madele in drugih pomembnih borcev za afriško neodvisnost.
S problematiko (ne)prikritega družinskega nasilja predstavlja razen metafore nasilja, ki se je v času njegovega nastanka vršila nad filmsko produkcijo, predvsem metaforo trenutne globalne krize.
In če je oblast še lahko izkoristila naš začetni strah, negotovost in nepoznavanje nevarnosti, bo zdaj, ko je prvi šok za nami, verjetno priča še bolj strnjenim vrstam ljudi.
Kako izgoreti … in vzeti življenje v svoje roke bi lahko bila pomembna in emancipatorna knjiga. A ni. Kajti avtor v svojem razmišljanju ne premore nikakršne družbene kritike, ne spopada se s sistemom.
Avtorica prikaže subtilen in pomenljiv razvoj položaja ženske, ki se iz haremske zagrenjenke, ki jo je kot čutno lepotico naslikal Delacroix, za hip prelevi v sestro, borko, ujetnico francoskih zaporov, dokler ne postane zaposlena ženska.
Prek težav, s katerimi se spopada Oja, ko jo kot hčerko temnopoltega očeta in belopolte matere sošolci zmerjajo z Belo kavo, se odraščajoči bralci soočajo s krivičnostjo in absurdnostjo rasizma, ki je na žalost v današnji Evropi vse prepogost.