Grčija je že več kot desetletje v izrednem stanju, ki se ne bo kmalu končalo. Imigrante, ki skušajo prečkati mejo in priti v Grčijo, se odrine stran. Grški obalni stražarji jim potapljajo ladje, jih pretepajo in ropajo.
Dostikrat mi rečejo, da ne morem biti proti državi. Ampak saj jaz ne nasprotujem državi, vse to počnem, da bi bilo v državi bolje. Toda ti ljudje, ki trenutno upravljajo državo, se obnašajo, kot da so oni država.
Po nesrečnem dedku Ponižu obstaja nekaj, kar imenuje balkanoidnost, in to naj bi bile pojavne oblike balkanske mentalitete: s krožnim argumentum ne prideš daleč, tako da so zaključki prav ljubko smešni. Balkanoid, denimo jaz, je/sem pač rasistična invencija (kot mongoloid).
A tisto naše smrtno, nevirtualno telo je tu, ko je treba pomagati, demonstrirati, kričati, govoriti, peti, izpisovati transparente, delati lutke, plesati, štrikati, kuhati, obiskati
pozabljene … pobožati, poljubljati, zjokati se skupaj.
Ne le, da tradicionalizem ni spravljiv z modernimi idejami družbene pogodbe, obče volje (Roussaeu), konsenza vladanih(Locke) in podobnih mehanizmov civilne legitimizacije družbenopolitičnega reda, povrhu tudi nikdar ni bil apolitična religiozna misel.
Zakaj bi bilo danes smiselno brati dela Danila Kiša? Ravno zato, ker ni »umeščen«. Umrl je še preden je dobil Nobelovo nagrado, ki se mu je resnično nasmihala, in še pred vojno, ki je za dalj časa uničila vse oblike kulturnega rafinmaja.
Stalno premetavanje in pregrevanje nas privede do močne čustvene vznesenosti, ki pa doseže vrh že sredi zbirke. Zaradi pobrane energije se zato do konca s težavo prebijamo.
Domovina je izključno individualna izkušnja, zato bi se moralo izraz domovina uporabljati izključno nepolitično, ne pa kot nasilje nad vsem, kar ni naše.
