Za Panterja sem se odločila, ker me vedno znova opominja na poklic, ki sem ga izbrala in ki ga s srcem opravljam. Gre za delo z ljudmi v stiski. Saj ne rečem; nemalokrat terja celega človeka in te pogosto docela izprazni. Tu in tam ti spodnese tla pod nogami, po drugi strani pa te tudi napolnjuje.
Omejitev je 20 moških na 20 žensk. Sama bi jih zmogla, takole, po res hitri oceni, maksimalno pet, saj sem bolj dizel model. 8 min bi bilo ravno dovolj, da se ogrejem, čeprav zatajim pa zlepa ne.
Zbirka se za bonus ponaša še s humorjem, ki ga, kot vselej rada poudarim (z redkimi izjemami: Milan Kleč, Zoran Hočevar in Arjan Pregl), v slovenski knjižni krajini pač kronično primanjkuje. Gre za prepoznavno pisavo, ki me tu pa tam spomni na (pre)drzno Erico Yong.
»A si ti čist blesava,« ogorčeno, skorajda razjarjeno vskoči Pia, »a ti sploh veš, kaj govoriš? Pristala bi na majhnegaaa? A bi reeees?« Zraven žveči. Kljub cmokanju začutim njeno očitno nejevero. Čisto po nepotrebnem zloguje: »M-A-J-H-N-E-G-A???«
Gre torej za izbor poezije petnajstih mladih ustvarjalcev_lk, milenijcev (med 20-30 leti), v kateri prevladujejo pesnice (10:4). Ženski kvoti je torej za spremembo zadoščeno.
Tale atmosfera me mau spominja na Delivrens, upam da nas naujo pohopsal hilbiliji z lajnom: »Cvili prase, cvili«. Tip na bendžu prou zažiga, zato b mogoč clo prenesu jado, čeb ga slišu špilat u živo.
Poslanec Najvišjega s prijetnim glasom (to mu navsezadnje moram priznati) zatrjuje, da smo zdaj že na isti frekvenci z voljo Najvišjega. In obenem z našo voljo.
