Pesnenje je zame morda celo način preživetja – ni mi vedno lahko s sabo, in ni (mi) (nam) lahko danes biti – je iskanje pravih vprašanj in prisluškovanje odgovorom, je potreba po pogovoru.
In čeprav se slovenski pesniki, kljub temu, da pišejo v prostem verzu, najbrž nimajo za neposredne Whitmanove naslednike, ne moremo mimo dejstva, da skoraj vsak verz, ki ga Ferlinghetti zapiše, zadeva tudi Slovence.
Njegov Parnas ni gora; prej široko gorovje z zelo različnimi tematikami in zveni jezika, ki je tu zato, da povzdiguje pesniško besedo in z njo premaguje čas; čeprav se tudi sam vedno znova vprašuje, ali je to mogoče.
Da, lepota. Sliši se patetično, morda je glas zaostalega, toda prav ta Svetinova zbirka mi je odkrila lepoto v poeziji – namreč estetizirano, senzualizirano lepoto.
