Virus je dejstvo. Relevantna debata ne poteka med (dejanskimi) antivaxxerji in cepilskimi fanatiki, temveč med zagovorniki zaprtja družbe in zagovorniki pogoja PCT. Slednji so v času zaprtja ukrepe razglašali za fašistoidne, nenavadno pa je, da se jim ukrep obveznega cepljenja ne zdi takšen.
Tudi zato, ker je veliko pisateljev previdnih, ko z mnogimi državljani delijo strah pred aktualno maščevalno oblastjo, se je danes sovražni govor zavlekel v vse pore življenja, tudi zato besede nimajo več teže … Tudi zaradi premajhne angažiranosti pisateljev.
Ponovno se moramo naučiti empatije, sočutja. Zavedati se moramo, da ranjeno telo boli, da beseda bolečina ni prazna beseda, ampak zgolj približek vsega tistega, kar čuti ranjeno, zbrcano in na križ pribito telo.
Kadar pride do tega, da posameznik trpi kakor biblični Job, trpi pars pro toto oziroma v imenu neke večje celote. Samo tako močna čustva pri bralcih povzročijo očiščenje in zadovoljstvo.
Umetnost tako postaja nekakšen odpustek, odpustek slabe vesti. Tam je, z ambicijo govoriti o družbeni zavesti, o Resnici, pravzaprav relikt naše brezbrižnosti.
