Moje pesmi nastajajo iz kratkih zapisov, osnutkov in fragmentov, ki jih pišem spontano, velikokrat se mi utrnejo med hojo ali posedanjem v lokalih, v trenutkih onkraj vsakdanjega dnevnega reda, kadar misli tečejo svobodneje.
V poeziji je izjemna potencialnost. To pa zato, ker je v njej izjemna jezikovna potencialnost. Ni zavezana konvencionalnim jezikovnim postopkom. Ničesar ne pripoveduje, ampak vzpostavlja. Ne trdi, temveč si zamišlja.
Verjetno se v številnih tradicijah po vsem svetu pojavlja ta ideja umika v bližini apokalipse. Ta bližina zdaj ni več stvar samo misterioznega občutja, ampak je to neko realno občutje, za katerega verjamem, da nas preveva množično, ne glede na naše svetovne nazore.
Ključni argument Bei Daove poezije je, da navkljub lokalnosti njegove stiske, sama pesniška izpoved ne izgubi stika z osvobajajočimi in arhetipskimi izkustvi, dostopnimi in razumljivimi vsem generacijam in socialnim slojem.
Cvetka Bevc, programska voditeljica Pisateljskega odra na 35. Slovenskem knjižnem sejmu, je predstavila letošnji program, ki bo predstavljen od 26. 11. do 1. 12. 2019.
Oder za gluhe je prispodoba/odraz lirskega subjekta našega časa, sredi povprečja. Princesk, komercialne glasbe, šova, ki ga množica glasno, a nekritično vpija. A lirski subjekt se vsemu temu ne ukloni.
Tu namreč tiči vsa problematika letošnjega »literarnega izleta«: v nezmožnosti vrednotenja in nasploh razumevanja pomena sodobne poezije kot dejavnega elementa pri tvorjenju slovenske kulture tukaj in zdaj.
V Društvo slovenskih pisateljev sem se vpisala, ker naj bi to bil tukajšnji osrednji prostor literature. Da bi to zares postal, je zagotovo treba najprej opraviti s preteklimi zločini.
