Že zgodaj sta bila v meni dva »nareka«: da moram ostati kar najbolj normalen, domač v svojem okolju – s tržaškimi Italijani vred. In po drugi strani zajemati iz primorske literarne zapuščine, pa ne tiste rodoljubne, pač pa iz kosovelovske biološke angažiranosti.
Fried piše, kot bi rasel iz dvojnosti: preprost, a plastovit, prodoren opazovalec, a ne deskriptiven, angažiran, a ne tendenčen, pristen protihipokrit, neposredni mojster malih besed o vélikih temah.
