Bo odslej najina ljubezen živela le v pesmih?
Bo samo še v mojih, tvojih, najinih pesmih
pel glas, prisluhnile so mu celo nočne živali?
Jih bo kdo bral, pesmi?
Kar ne morem verjeti, kako je iz drobnih, atomiziranih, samih na sebi prozaičnih in obenem čarobnih detajlov, sestavil mogočno, v sebi sklenjeno pesnitev, ki je hkrati žalostinka nad iztekajočim se časom ter hvalnica bivanju in njegovim drobnim čudežem.
Tretji kozarec vina je v meni prebudil vedno dremajočo žival otožnosti, žalosti. Kaj mi pomagajo Benetke, četudi zagrnjene z oktobrskim dežjem, meglo, vlago, če pa je v meni prostor, kjer se naseljuje (vedno znova pomlajena) otožnost, melanholija, kasneje že depresija.
Literarna recepcija pa nič. Ob novem biografskem podatku, ob razkritju njene lezbičnosti, bi se lahko ukvarjala, morala bi se ukvarjati tudi s tem, kaj v dobi represije nad homoseksualnostjo pomeni uporaba moškega spola kot spola govorca v ljubezenski pesmi ali kaj pomeni izogibanje spolu.
Vse do končnega, »moškega« spoznanja, spoznanja brez vsakršne sentimentalnosti, da »nobena pot ne vodi k nesmrtnosti«, so pesmi Petra Kolška poseben presežek.
Od svojega rojstva dalje je bila knjiga izpostavljena tudi nadzoru in prepovedi (cenzura, Index prohibitorum), še več, dogajal se je celo bibliocid: knjige so gorele, tudi knjižnice.
Njegov Parnas ni gora; prej široko gorovje z zelo različnimi tematikami in zveni jezika, ki je tu zato, da povzdiguje pesniško besedo in z njo premaguje čas; čeprav se tudi sam vedno znova vprašuje, ali je to mogoče.
Sredi skoraj mrtvaškega novembrskega večera se je v moji bližini prižgal stožec medene svetlobe … in jo ovil, da je bila edina, edina po dolgih desetletjih zaukazane prostovoljne samote in zapuščenosti, ki bi jo zmogel le kakšen menih.
Kot literarni kritik sem vajen analitičnega branja, ki spodbuja razpravo, a enkrat za spremembo sem se knjige lotil s cenzorskim očesom in podčrtaval primere sovražnega govora.
Da, lepota. Sliši se patetično, morda je glas zaostalega, toda prav ta Svetinova zbirka mi je odkrila lepoto v poeziji – namreč estetizirano, senzualizirano lepoto.