Dar te knjige je v preprostem, intimnem, iskrenem in necenzuriranem popisu žalovanja kot osebnega in hkrati občečloveškega stanja, ki se ob koncu vendarle uspe zaobrniti na stran svetlobe, s čimer sugerira misel o feniksovem vzletu.
Ob branju Anatomije imam končno občutek, da imam v rokah zbirko, ki se dejansko dotika tistega dela generacije, s katero sem imel sam največ socialnih vezi.
Dotik ni nujno fizičen, lahko gre za stik s človekom, z naravo, z nekim določenim dogodkom, vsi odnosi z ljudmi in okolico so nek dotik. In če izgubiš občutek zanj, ni v redu.
Le dejanje jezika, ki bo ubežalo tehničnim avtomatizmom finančnega kapitalizma, v katerem je mesto univerzalne slovnice prevzela ekonomija, lahko omogoči novo življenje.