Že zgodaj sta bila v meni dva »nareka«: da moram ostati kar najbolj normalen, domač v svojem okolju – s tržaškimi Italijani vred. In po drugi strani zajemati iz primorske literarne zapuščine, pa ne tiste rodoljubne, pač pa iz kosovelovske biološke angažiranosti.
O Trigerju večinoma pišejo kot o romanu o serijskem morilcu, a meni se zdi, da je tema ženske, ki jih serijski morilci res, poudarjam, res zanimajo, enako, če ne celo bolj pomembna
Meni se zdi, da pisanje kroji način življenja in opazovanja sveta. Vse moje prioritete so, tako kot sama beseda, na črko p: pisanje, pes, služba (prev. posao), preživetje, prijatelji, postelja, prostor, potovanja.
Mladostnike iz mojih zgodb imena izločujejo iz družbe, jih mečejo v isti koš z vsemi drugimi tujci, zgolj zaradi tega, ker je njihovo ime »čudno«, »neizgovorljivo«, »arabsko« …
Tudi jaz sem bila vesela. Najprej presenečena, ker imam občutek, da zmeraj naredim premalo. So potrebe in predvsem tudi moja želja, da bi naredila še več.
Delegat iz mojega centra je nekoč rekel, da ko je na dnevni red prišlo poročilo Odbora za pisateljice, so šli vsi moški na stranišče ali pa telefonirat. Rekel je, da bi morali poročilo dostaviti v moško stranišče.