Del človeške notranjosti, ki ustvarja, je vedno svoboden, tirani vanj nimajo vstopa, ne morejo si ga podrediti; to žre vse katoliške klerikalce, večne zatiralce vseh, ki mislijo s svojo glavo.
Mathias Enard je s pomočjo “demokratizacije” jezika, pa tudi “demokratizacije” junakov, ki prihajajo praktično iz vseh delov sveta, osvetlil senčni pol sveta, Homerjev Had, v katerem sta za človeško življenje značilni njegova bežnost in njegova izjemna krhkost.
Od svojega rojstva dalje je bila knjiga izpostavljena tudi nadzoru in prepovedi (cenzura, Index prohibitorum), še več, dogajal se je celo bibliocid: knjige so gorele, tudi knjižnice.