Kaj, če sem tretjega spola in torej nepripadajoči outsajder po Colinu Wilsonu, če ne pripadam temu ali onemu. Ali to pomeni, da imaš pravico, da me ubiješ, porušiš moj dom in ubiješ moje prijatelje in družino?
Mladostnike iz mojih zgodb imena izločujejo iz družbe, jih mečejo v isti koš z vsemi drugimi tujci, zgolj zaradi tega, ker je njihovo ime »čudno«, »neizgovorljivo«, »arabsko« …
Kot v nekakšnem Malickovem filmu drsijo oddaljene, lirične pasaže skozi bralčev horizont, kjer se tu in tam zataknejo ob prepoznani občutek »mimobežno« posejane metafore ali izkušnje.
Oblast vzpostavlja družbo, v kateri so vse moje elementarnosti, ustvarjalna identiteta, politična identiteta, osebna identiteta, seksualna identiteta, na mejnem robu. Vseskozi sem na nepravem mestu.
Ko se v literarnem organizmu dotakneta moški in ženski princip v njuni duhovni povezanosti, ko se zgodi kolizija dveh svetov, dobi literarno delo neobičajen razseg, ki ga ni mogoče prostodušno zaobiti ali celo spregledati.
Interpretacije, ki torej izpuščajo oziroma spregledujejo elemente, bodisi spola in seksualnosti bodisi drugih biografskih kontekstov, kot tistih, ki se manifestirajo in berejo v umetniškem jeziku, pomenijo napako.
V sionistični zavesti predstavljamo mi, avtohtoni prebivalci Palestine, podobno kot ameriški domorodci, presežek prebivalstva, ki se ga je treba znebiti.
V romanesknem svetu Zamaknjenosti ni več ene same, prave poti, ki bi osmišljala, ampak obstaja množica med seboj prepletajočih se poti, ki ponazarjajo podobo posameznika v sodobnem svetu brez negibnega središča in vseobsegajoče Resnice.
Avtorica v zgodbi o tem, kdo smo (in tudi o tem, kdo nismo), njuno izbiro identitet modro ne komentira in ne obsoja, ampak jima znotraj zgodbe edina ponudi možnost absolutne svobode.
Od svojega rojstva dalje je bila knjiga izpostavljena tudi nadzoru in prepovedi (cenzura, Index prohibitorum), še več, dogajal se je celo bibliocid: knjige so gorele, tudi knjižnice.
Prejmite opozorilo: če povabite tega samotnega jezdeca, da se okrepča v vaših mestih, »skozi katera [je] prijahal s krvovrelo / pesmijo na ustih,« vedite, da bo, preden bo odšel, najprej »obglavil vaše demone, kot bi bili [njegovi].«
Prek težav, s katerimi se spopada Oja, ko jo kot hčerko temnopoltega očeta in belopolte matere sošolci zmerjajo z Belo kavo, se odraščajoči bralci soočajo s krivičnostjo in absurdnostjo rasizma, ki je na žalost v današnji Evropi vse prepogost.
To je pesem-mehanizem, ki zavrta v simbolno tako, da strukturno preči dvoje: družbene matrice (produkcije simbolnega) in pogoje produkcije subjekta – ter jih transformira.
