Pisati torej ni očarljiva knjiga, ampak je knjiga, ki se zajeda v misel in je na trenutke težavna, čeprav je jasno, da ogromno tvega in da je ravno zaradi tega tveganja nekako sodobna in univerzalna.
Hemon se v tej knjigi, za razliko od svojih prejšnjih del, ne bori z naplavinami realnega, ki vdirajo v njegovo življenje in posledično v njegovo fikcijo, pač pa jih nenadoma sprejema.
Roman Pelji me domov beremo kot vrhunsko literarno delo, pa tudi kot ostro družbeno kritiko, saj nam razkriva občutljive točke in je v najboljšem pomenu besede simbol dolga do starajočih ljudi in s tem tudi do skupnosti kot takšne.
Za pesniško zbirko Miljane Cunta, ki jo morda še bolj kot milina odlikuje ostrina, lahko rečemo, da stare kot nove teme vpenja na tisti najbolj žlahten način.
Krušni oče je roman, ki prepisuje že tolikokrat izpisano zgodbo, ki se vrti na vijačnici med identiteto, politiko in zgodovino, njegova posebnost pa je, da izpostavi človeške subjekte, ki si po svojih najboljših močeh prizadevajo za košček svobode in pri tem mobilizirajo vse življenjske zaloge.
Tudi v drugem romanu je, podobno kot v prvencu, avtor skonstruiral odnos z drugim, saj šele v odnosu z drugim najdemo sebe, toda parodični odnos nakazuje, da se Andraž Rožman samozaveda literarnih konvencij in vzpostavlja kritični odnos do žanra družbenega romana.
Gelč Jontes ima redko sposobnost, da posamične situacije in specifična občutja spravi na univerzalnejšo raven in da zato njeni liki, kljub postavljenosti v Sibirijo ali pa v ljubljansko predmestje, z vso revščino in umanjkanjem širše socialne mreže, delujejo izrazito sodobno.
Kratek roman Ženska s srebrnim očesom Katarine Marinčič, je spisan v maniri njenih prejšnjih romanov. Gre za umetelen in slogovno dodelan roman, ki je poln aluzivnih odvodov, introspekcij in poetičnih opisov.
Dijana Matković proces oblikovanja razredne zavesti gradi iz osebne, mestoma tudi intimne izkušnje, ki je izkušnja deklice, najstnice in nato ženske iz priseljenske družine, in le-to aplicira na univerzalnejšo raven.
Kdaj sva si nazadnje poželela drug drugega? Ne spominjam se več. Prej sva bila nora. Ni minil dan, da ne bi začutila njegovega budnega spola, njegovih velikih rok na svojih prsih.
V biblični zgodbi je Suzana objekt poželenja, objekt gledanja, brez lastne volje, želje, njena beseda ne velja veliko in samo moški (David) – subjekt jo lahko odreši. Tudi v Vinkotovi zgodbi je Suzana objekt, vidimo jo, a ne vemo kaj misli, kakšne so njene želje, mar res uživa.
Prevpraševanje v kolikšni meri ljudje sploh delujemo svobodno, oziroma je naše ravnanje stvar navade, utečenosti in rutine, zaradi česar so te zgodbe nabite s tesnobnostjo, mestoma tudi z zločestostjo, vedno nekje lebdi med vrsticami.
Kaj je tisto, kar je v teh zgodbah in s tem tudi v življenju junakov, presežno? Jasno je, da presežek realnega lahko dosežejo le tisti in tiste, ki so obdarjeni z izjemnimi sposobnostmi, zaradi česar imamo ob branju Brine Svit podoben občutek kot bi gledali francosko verzijo Santa Barbare.
Čeprav je pisateljica v enem izmed številnih pogovorov izrekla, da Picassa ne obsoja, je očitno, da je čustvo, ki Picassa determinira – strah pred ženskim spolom, ki se kaže kot agresivnost in celo požrešnost.