Najbolj kritično besedilo v knjigi Zapisi ustavnika v karanteni je kolumna, v kateri se Andraž Teršek dotika neživljenjskih zahtev politikov do ljudi, njihove nagovore pa opredeli kot nespodobne, porogljive in zafrkljive.
Schubertova možata in v slutnji bližajoče se smrti izzorjena, a hkrati lirično pretanjena in v hipnotično ponavljajoči se ritem začarana glasba se sijajno ujema s temeljnim vzdušjem romana.
Menim, da poezija ni samo literarna vrsta, da je veliko več kot to: poezija je zorni kot, iz katerega zremo v življenje, je način percepiranja tega življenja.
